Bivak na skali..

Grad na skali - III. del

 

 

    V zelenje skrit bivak na skali se zliva z modrino neba. Beli oblački  v ozadju, naredijo vse še  lepše.  Malo čez dvanajsto se zasveti oltarček.

 Tja najprej posije sonce. Nato obsije ves bivak, se kakšne štiri ure zadrži in Mežakla zopet potone v senco.

 

 

 Počasi se vzpenjava z psičko Iro proti skali. V soncu se bleščijo svetli lasje, domačin je doma. Vedno bližje sva.  Mogočna, navpična skala   izgleda kot visok steber.

 

 Težko si predstavljam, kaj vse je moral zvleči po tej 60 metrski skali, da je lahko naredil  bivak.  19. maja je bilo 14 let kar stoji.  Veliko ga je  v teh letih spreminjal. Od razdejanja pred dobrim letom je marsikaj drugače.   Povzpnem se na točko, kjer  se bivak in dostop do njega lepše vidi.

 

Ni videti  novih sprememb. Spodaj privežem Iro in se povzpnem po polički. Pesek, ki ga je povsod polno, mi  drsi pod nogami. Lepo je danes razsvetljen  bivak . Sonce ga naredi še lepšega. Na vrhu sedi Alojz in me opazuje.

 

  Brez srajce, že porjavel od sonca, prekipeva od zdravja in moči. Ne bi bilo dobro z njim priti navzkriž, bi  odnesel ta kratko.  Veselo me pozdravi.

 Povzpnem se v bivak. Svetloba se preliva po notranjosti, pogledam v vpisno knjigo.

 

 Preletim na hitro, če je kaj novega in fotografiram Jesenice. Drugačna podoba se ponuja. Veliko je zelenih površin  na nekdaj železarskih Jesenicah. 

 Saj je  maj.  V  Rovtih se pod gozdom vidi belina. Narcise cveto. Pogledam proti Jelenkamnu, Babi, Kepi, proti Zgonjesavski dolini, čudovito je. Vedno me prevzame nekakšen prijeten občutek miru na tej gori. Ni pomembno, če si sam ali v družbi. Sediš in ne misliš na skrbi, ki te tarejo v dolini. Veliko pozitivne energije je pri tem bivaku. Za podaljšanje feratke domačin nima časa.

 Lojz je vesel obiskov in rad se pogovarja, pravkar se je vrnil iz ZTP. 

 

  Že 38 let je bivak   pod Triglavom njemu najljubši kraj.  Redno hodi plavat v sotesko Vintgar. Letošnja zima ji je prizanesla.  Tudi nekaj drugih vrhov je v tem letu že  prehodil, malo za spremembo. Ne more pozabiti, ko sta s prijateljico obiskala Čaven. Ta Trnovska planota se lepo vidi iz njegovega doma na ZTP. Tudi na Svinjaku je bil, vedno ga je samo ogledoval, ko se je vozil mimo. Kmalu bo večino časa preživel v bivaku  pod Triglavom, v dolino bo hodil samo v nabavo. Letos je polovico manj  snega kakor prejšnje leto.   Le megle ne mara,  čeprav mu je vse poznano, ne ve kje hodi.   Poleti pa je rad tam pod Triglavom, med gorami ko  se jutro prebuja in zvečer ko se zopet rdeče obarva nebo in sonce potone za gore. Malo se pohecam, da bom naredila  foto-zgodbo o njemu in napisala da je močan kakor bik "Kar daj," je bil hitro zato.  Pa se popravim, močan da gore premika. Naredi mi prikaz kako se najlažje zaprejo vrata, ki mi vedno delajo težave.

Poslovim se, saj spodaj pod skalo Ira že glasno protestira.

 

 Obljubim, da bo dobil  fotografije in že lezem po polički. "Počakaj Majda" slišim od zgoraj, "nisi se vpisala v knjigo." Pa res, pozabila sem.

 Pripravim fotoaparat  ko se hitro spušča po skali.  Njemu je spust po polički, kakor meni korak po ravnem, brez posebnosti.

 

 Še  "fotka" in že ga ni nikjer več...