Hotunjski vrh v soncu in dežju

Hotunjski vrh v soncu in dežju...

Včasih nas hribi lepo presenetijo takrat, ko vremenska napoved ni popolna. Namesto stezice so naju pričakale visoke mokre trave, prava džungla travniškega rastja. Vedno sem hodila po tej poti pozimi ali spomladi. V tem času pa so trave visoke in med njimi polno kopriv. Proti revmatična terapija deluje še naslednji dan.

Vreme bo dopoldne lepo, berem na Arsu. Pa greva z Zdenko na Hotunjski vrh. Parkirava malo stran od gostišča.

Kot je pri meni običajno greva po levi navzgor. Tako sva vedno hodili z mojo Iro. Dolgo je že tega, sedaj pa le zvončka cingljata in mi obujata spomine. Mimo lesene bajte, ki se je že sesula vase in naprej proti zgornji poti.

Visoko nad hišami, kjer svet se malo odpre, kjer sonce in megla objemata v daljavi gore, leži pisana preproga rosnega sveta, kjer trava je visoka in v kapljicah blesti se vsa.

Noro, kako visoke so trave. Vse sorte rastja, po občutkih na nogah je veliko kopriv. Gledam kje naj hodim, saj gre Zdenka prvič na ta vrh. Med travo so cvetoči lučniki, zdravilne rožice in kukavic je veliko. Vsaj pisano cvetje privablja nasmeh na obraz.

Mokroto že čutim v čevljih, nič ne pomaga do zgornje potke morava.

Na potki sva, še ta je vsa zaraščena. Trave se bleščijo in sonček prijetno greje. Polagoma se dvigava proti najinemu vrhu.

Pri ostankih vlečnice je le še malo navzgor. Zdenka ima nov vrh, sicer je v starih časih smučala po smučišču, le na vrhu še ni bila.

Hotunjski vrh 1107 metrov visoko. Razgledi na Blejsko jezero so čarobni. Skozi objektiv ujamem bele meglice, ki so zadnje čase pogoste. Še Julijci se vidijo, od Ogradov do Debele Peči. Sediva na klopci in uživava.

Opazujeva smreke, kako iz cvetov nastajajo novi storžki.

Igram se z metuljem, ki ne ve kje bi pristal. V trenutku naju zagrne sivina, zagrmi in zatreska in ulije se dež. Hitro se skrijeva pod nizko smrečje, da si natakneva anoraka.

Nad Julijci pojavi se temna sivina, močno grmi in kar naenkrat se zgodi. Smejiva se z Zdenko, ko pod smrečje hitiva, da iz nahrbtnika zaščito dobiva.

Sestopava po drugi strani. Tam je potka lepa in uhojena. Stezo objemajo trave, kapljice se lesketajo na travniškem cvetju in lučnik je glavni. Narava je željna mokre osvežitve.

Dežek pada in polzi po nama, narava diši po zemlji in cvetlicah. Visoka trava je od dežja in vetra poležana in hiše se že vidijo.

Uživava, smejiva se in si ogledujeva rož'ce in poležane trave.

Kar prekratek je ta najin potep. Pa saj se v tem čudnem vremenu težko odločim, kam naj grem.

Med travami lučnik ponosno žari, rumeni cvetovi pozdravljajo naju mimogrede. Kratko pa sladko se strinjava obe, naj sije sonce ali pada dež, je glavno le, da se nekam gre.

Gorska železnica Schafbergbahn

Gorska železnica Schafbergbahn...

Na izlet greva z Zdenko. Agencija Alpetur je najin prevoznik, peljemo se skozi Tirolsko in mimo Salzburga. Na vrsti je prvi postanek in kofetek paše.

Nadaljujemo proti jezeru Wolfgangsee. Ogledamo si vasico St Gilgen - Mozartovo vas. Naš vodič je Danijel, vse izvemo kar je zanimivega.

Spustimo se po cesti mimo žičnice. Lepe stare stavbe z lesenimi ganki. Povsod je polno rož.

St. Gilgen je idilična alpska vasica v Avstriji, ki leži ob obali jezera Wolfgangsee. Nahaja se približno 25 kilometrov vzhodno od Salzburga, zaradi česar je zelo priljubljena Mozartova vas (Mozartdorf). Čeprav slavni skladatelj Wolfgang Amadeus Mozart vasice ni nikoli osebno obiskal, je St. Gilgen močno povezan z njegovo družino. V mestu se je rodila njegova mati, kasneje pa je tukaj dolga leta živela tudi njegova sestra Nannerl.

Ogledamo si spominsko hišo Mozarthaus...

...in še Mozartov vodnjak, lepo.

Potem imamo nekaj prostega časa in z Zdenko se sprehajava po svoje.

Sodobna rdeča in rumena kabinska žičnica vozi iz središča kraja in se dvigne na 1522 metrov visok na vrh Zwölferhorn. Z vrha so lepi panoramski razgledi na jezero Wolfgangsee in okoliške Alpe. Jadralci se ves čas spuščajo in se vračajo nazaj na hrib.

Ob jezeru se odpeljemo na naslednja postajo do gorske železnice. Vse je na razpolago, vožnja z ladjo ali z vlakom v višave. Vasica St. Wolfgang ima čudovito poslikane fasade hiš, lesene balkone in polno cvetja, lepo je.

Ogledujem si postajo, velika je in stara lokomotiva je na ogled.

Naš vlakec je pripeljal, čakamo ga na peronu. Vrata so posebne vrste in odpira in zapira jih sprevodnik od zunaj. Natlačeni smo kot sardine. Pet jih sedi na eni klopci. Potrpeti je treba saj bo šlo. Peljemo se na Ovčjo goro, na višino 1732 mnv. Proga je dolga 5.85 km in vozimo se 45 minut.

Zobata železnica SchafbergBahn je najstarejša parna zobata železnica v Avstriji in nas popelje naravnost na vrh gore Schafberg. Vožnja ponuja lepe razglede in je ena največjih atrakcij v državi. Lepši so razgledi in več možnosti za fotkanje je na sedežih ob okencih. Vmes sta dve postaji, možnost za izstop in nadaljevati peški. Ali vstop za tiste, ki imajo pešačenja že dovolj in bi se radi peljali v dolino.

Schafberg je znana 1783 metrov visoka gora v avstrijski regiji Salzkammergut. Po naše Ovčja gora, (beseda Schaf pomeni ovca, Berg pa gora). Gora je zelo priljubljena turistična in pohodniška točka, saj ponuja čudovit razgled na okoliška jezera (Wolfgangsee, Mondsee, Attersee).

Do gostiča na vrhu sledi še kratek vzpon. Razgledi na jezera pa so enkratni. Le belina je v zraku, kakor pri nas zadnje čase.

Sprehodiva se okoli gostišča. Nekaj jezer sem naštela, eni se držijo skupaj, drugi so posamezni in manjši.

Potem je čas za počitek in osvežitev. Za razvedrilo so poskrbele kavke, ki hitro vzamejo priboljšek iz roke. Smejim se jim, rada imam ptice majhne in velike.

Ob določenem času se spustiva po potki in pogledi nazaj so za spomine.

Tračnice so kot zadrge, tako se vzpenja in spušča naš vlak. Tudi peški se pride, le dobra obutev je priporočljiva, kot povsod.

Zopet se posedemo po klopcah in sva pri oknih. . Navzdol je vožnja drugačna, tresemo se, trebušna in ritna masaža se smejiva z Zdenko. Fotografiranje skozi majhna okenca ni enostavno. Voda šprica, da je aparat hitro moker. Drugače ne more biti, če je parna lokomotiva.

Nekaj fotk mi le uspe.

Povratek v dolino in postanek v St. Wolgangu. Lepe so hiše z izrezljanimi ganki.

Romarska cerkev sv. Volbenka je čudovita gotska cerkev iz 14. stoletja in stoji tik nad jezerom. V svoji notranjosti skriva neprecenljiv zaklad – svetovno znani krilni oltar, ki ga je izdelal mojster Michael Pacher.

Mogočna cerkev z vodnjakom. Lepa je tudi notranjost cerkve. Rože cvetijo okoli in le malo stran je Beli konjiček, tam se je zadrževal Mozart. Stavbe so lepe in urejene.

Hotel "Pri belem konjičku"je zgodovinski hotel ob samem bregu jezera, ki je postal svetovno znan zaradi istoimenske operete skladatelja Ralpha Benatzkyja.

Jezero se blešči, polno je srebrnih biserčkov, ki so jih nasuli sončni žarki. Zadaj je poseben križ v starem portalu vrat.

Odpeljemo se še malo naprej v zdravilišče Bad Ischl. Bad Ischl je zgodovinsko in svetovno znano zdraviliško mesto v osrčju regije Salzkammergut v Zgornji Avstriji. Leži ob sotočju rek Traun in Ischl ter velja za kulturno in geografsko središče celotnega območja. Mesto je neločljivo povezano s habsburško cesarsko družino in je leta 2024 ponosno nosilo naslov Evropska prestolnica kulture. Tu sta se na neki rojstnodnevni zabavi tudi prvič srečala Franc Jožef in njegova bodoča žena Sisi.

Najmogočnejša stavba je dvorec Kaiservilla, nekoč poletna rezidenca Habsburžanov. Cesarski park obsega čudovite angleške vrtove, ki obdajajo dvorec. Marmorni grad se nahaja znotraj parka in je nekoč služil kot zasebno zatočišče za cesarico Sisi. Danes je v njem muzej fotografije.

Žal od tega nismo videli nič, ker je bil park zaprt in smo se sprehajali vsak po svoje do odhoda avtobusa proti domu.

Zanimivo in lepo. Manjkal pa nam je park in Marmorni grad cesarice Sizi in krasni vrtovi.

"O, da bi nikdar ne zapustila poti, ki vodi v divji, prosti gorski svet! Tam zgoraj nihče te ne moti, tam ptica sem, ki spet začenja let." -SISI