ponedeljek, 16. september 2019

Ciprnik, razglednik nad Planico

Ciprnik je čudovita gora,


 razglednik, obkrožen z imenitnimi vrhovi in pogledi v dolino,  pod Poncami. 








Tja gor se odpraviva z Marjeto. Malo me skrbi, že cel mesec razen jutranjih sprehodov nisem  šla v hribe. Ja, težava z zdravjem me mora včasih malo postaviti na realna tla. Izberem pot, ki poteka v okljukah skozi gozd in razen strmine ni večjega napora. Je pa  čudovita,  s številnimi razgledi na ovinkih. Pri domu je še vse temačno.


 Čelko pripravim, pa  pot pod noge. 


Skozi ruševje in pri smerokazu na levo, tam se že vidi in jo pospravim v nahrbtnik. Pot se lepo vzpenja, včasih je potrebno malo telovadbe, zaradi podrtih dreves.  Pri hiški sva.


 Občudujeva sonce, ki  se prebuja in počasi boža vrhove Ponc. 





Lepo je po dolgem času zopet opazovati jutranje sonce,  ni lepšega za dušo. In poslušati zvonček,
ki nežno cinglja


 Nadaljujeva po potki, za drevesom vidim gamsa. Je kozel ali koza, ne vem. 



Prhne,  ko naju zagleda, se ustavi in stoji. Nekaj časa sva pri miru, potem se pogovarjam z njim. 


Nič, stoji in naju opazuje. Premakneva se naprej, počasi se premakne tudi on- ona in nadaljuje z zajtrkom. 


In se pomakne v zelenje.


Rožic je bolj malo. 






 Jesenske lepote gozda, mušnice rastejo ob poti.


 Greva mimo prepadne strmine in najin vrh je vse bližji.


 Marjeta je vsa vesela, uživa v razgledih.  Na razpotju  sva, sedlo. Na levo je Mojčin dom na Vitrancu, na desno Ciprnik,  najina smer.





 Lojtrca in zajle,  v pomoč pri skalnem delu,  popestrijo pot.



Vrh že vidim in spustim Marjeto naprej. 


Naj bo prva na gori. Jalovec ovijajo meglice. In se preko Ponc spuščajo proti Planici.


Pred nama pa gore, ki jih meglice še niso ujele v prozorne tančice. 


Prisank in vrhovi okoli so le silhuete. 





 Uživam!  
 Pogledujem proti Visoki peči, Ratečam,



 grebenu Vitranca, Jasni.




 Skakalnice  so spodaj  in polno pločevine. Tek po skakalnici navzgor je danes.


 Nisva dolgo sami.  Ravno prav, da imava skupno fotko.


 Narediva počitek in malico, čutim utrujenost.. Gore so vedno bolj obdane s sivino in pohodnikov je vse več. Sami mladi, lepo jih je videti.


 Počasi se odpraviva proti dolini, oblaki se podijo preko vrhov.. 




Jesen že barva macesne in zelenje ob poti.



 Gozd je obsijan s sončnimi žarki, neverjetne figure se rišejo v drevju. Plesoči par je ob poti 


in le malo stran se stiska družinica, za vedno skupaj. 


Jalovec je že zakrila sivina, le skalovje najinega Ciprnika je vse sijoče.


 Pri hiški se ustaviva, razgled je čudovit.. 


Poslušava napovedovalca pri skakalnicah. Ob 12.00 uri se prične tek navzgor. Bližava se šolskemu centru, ko se prične tekma. Še kavo popijeva in se odpeljeva proti Jesenicam. Lepote gora odtehtajo  utrujenost, ki je vedno bolj prisotna.  Začetek je, drugič bo že bolje. 
Po GPS sva prehodili 8.00 km, hodili s postankom 5.50 ur in naredili okoli 814 m višincev.


 Lepo je bilo.

Prav zato je zanimiva POT,
ki ime ima življenje,
ker nihče, nihče ne ve,
kje je kraj njen in kam pelje.
Morda jutri bo njen konec
in morda čez pol stoletja.
Bo kamnita, trnjeva
ali trata bo iz cvetja?
Kot da z njo je kaj narobe,
kot da zvita je in kriva,
njen načrt nam, arhitekt njen,
ljubosumno - zase skriva!
/J. Medvešek - Pot/