ponedeljek, 19. oktober 2020

Bela oaza v družbi jeseni - Visoki Mavrinc

 Oaza, kjer vedno najdem mir 

in sem v družbi imenitnih vrhov.

 Gore mi popestrijo misli, preganjajo slabe, ko jih občudujem stoje ali sede in vedno me pomirijo. Sneg in pisana oblačila dreves naredijo potko čudovito.  Če sem zgodna, je vse to le zame, da jih v miru občudujem in se mislih pogovarjam z njimi. Začnem od Koče na Gozdu, samo moj rdečko je parkiran, pa je ura že dvajset čez osem.. Pogledujem proti Prednji glavi, nekam turobna se mi zdi.

 Mogoče bodo gore ob povratku  lepše. Nekaj malega po cesti in čez sneg. 



Dva ali trije so šli pred menoj. Ravno prav, da se vidijo sledi v snegu. Sneg se začne kar kmalu in ga je z višino po gozdu kar nekaj.


 Stope so včasih poledenele in si kmalu nadenem dereze, ta male. Tudi brez njih bi šlo, toda meni je  boljši občutek, če so tam, kjer morajo biti. Sneg in pisano listje.

 Ponekod je potka na pogled, kot bi gledal veliko dalmatincev, kosmatih bučk. Na drobno posuta z listjem. Zvonček prijetno cinglja.

 Je pa po gozdu  divjal vihar ali snegolom. Veliko je podrtega drevja, za prehode je poskrbljeno.


 Občudujem naravo in napredujem po strmini, proti sedlu.




Zraščeni sta  bukev in smreka in skupaj sta močnejši.


 Sivina proti Robičju, saj bo bolje. Imam občutek, da bo vse še na ogled. 


Zadnji ovinek, snega je kakšnih 25 cm, na vrhu manj. Ta ovinek je vedno zanimiv, vsakič drugačen.







 Še malo in sem na vrhu. Visoki Mavrinc, moja oaza miru, pozitivne energije se prepletajo z vrhov. Tu mi je res lepo. 



 Še Prisank zakrivajo meglice.  Tudi Kumlehova glava se ne vidi. Le proti Karavankam se oblački podijo nad grebenom.

 Vpišem se v knjigo, naredim snežka in se vsedem na brezrokavnik.


 Skale pri križu so kopne in v miru pomalicam. Čakam, da  mi  meglice naredijo predstavo. Pa jo res. Počasi se pokažejo Rigeljni, pa Rigljica in Rušica.

 In  odkrivajo se vrhovi okoli Špika.

 Nad Škrlatico mi v oblačkih mežika sonce. Velika krogla, rumeno rdeča, se pomika preko vrhov.  Cucek na V. M. Ponci se pokaže in za njim Oltar in V. Rokav. Vse se počasi odkriva, predstava se nadaljuje vse do Razorja. Krnica in planina v Klinu sta zasneženi.



Sovna glava in vrh Vršiča.



 Oblački in sonce, čudovita predstava, uživam.



 Le še Prisank je zavit v tančico megle.


 Lepo je, dolgo sedim in jih občudujem. Sovna glava, Vrh Vršiča in Grebenc so na trenutke na ogled.

  Pogledam proti Kumlehovi glavi, ima le še majhen klobuček. 

Tudi Vavovje in Z. Robičje se počasi odkrivata. 

Le še Mojstrovko počakam, potem pa se vrnem v dolino. Ravno, ko za delček sekunde gledam proti Mojstrovki, slišim govorjenje.

 Predsednik PD Kr. Gora, gospod Marko je prisopihal na vrh. Za njim pa še gospa Maruša. Prosim  jo za fotko.


Jasna in Kr. Gora se vidita, gozd še nima jesenskih oblačil.

Še Marko in Maruša se postavita poleg možička.

  Odpravim se v dolino.  Oblački so se razkadili, predstava  je  zame končana. Naj uživajo še drugi na samotnem vrhu. Le nekaj korakov, na zadnjem ovinku zagledam mladeniča. Znan se mi zdi. Potegnem si rutico čez nos in stopim v stran, da gre lahko mimo. Pa ga pokličem" Peter". Obrne se in ga vprašam, če je Peter.

 Ko mi pritrdi, ga  vprašam, če ga lahko slikam. Tudi to mi dovoli, "navijam zate", mu rečem, zahvali se in že ga ni več. Sestopam pazljivo, sneg je že ojužen in več je mokrih delov poti. 



 Pa se spomnim, da ga nisem vprašala, če lahko objavim sliko na mojem blogu. Oprezam, kdaj bo pridrvel po gmajni. Vem, da navzdol vsi tečejo. Spet ga pokličem, "Peter", tudi objavo mi dovoli.  Kašno srečanje, kdo bi si mislil. Tako suhljat in droben se mi zdi. Prijazen mladenič je Peter, naš zlati orel...  Kakšnih deset jih še srečam, ki se vzpenjajo na Mavrinca. Drevje je v sončni svetlobi še lepše in hitro sem na cesti.



 Gore nad Kočo na Gozdu so bolj prijazne kakor zjutraj. Tudi z Mavrinca se vidijo, le tu so bolj razvidne: Prednja glava, M. in V. Goličica, Hudičev steber in malo za robom Vrh Prisanka.

  Po GPS sem prehodila 4.00 km, hodila s postankom 3.30 ure in naredila okoli 400 m višincev. 

Lepo je bilo, zima v oblačilih jeseni.

Biti pripravljen je veliko,

znati čakati je še več,

toda izkoristiti pravi trenutek,

je vse.... 

 /Arthur Schnitzler/


Opis poti:  visoki Mavrinc