ponedeljek, 13. avgust 2018

Debeli vrh in Viševnik

Kaj je tisto, kar me izvabi iz te doline,


 tja med skale, tja med jase gozdnate.
Pod slapove, rek korita in planote travnate....


                                         Debeli vrh nad Lipanco, nisem  še bila na tej gori.
 Malo  je odmaknjen od ostalih vrhov in  tudi obiska nima veliko. Začnem pod smučiščem, 
na poti za Viševnik. Volnatoglavi osat že oznanja jesen. 


Jutro ni preveč lepo, rahlo rosi. Pogled  nazaj mi daje upanje, obeta lep dan. 



Trije mladi se že vračajo. 


Ob štirih so  bili že na Viševniku in čakali sončni vzhod. Pa so pričakali le dež. 



 Kmalu se moja pot odcepi, čez Kačji rob grem.


Trava je mokra,


 redke rožice ob poti žalostne povešajo cvetoče glavice.




 Stol zvedavo  kuka iz oblakov.


 Je pa veliko črnih močeradov, kar 27 sem jih naštela. 


Moram prav paziti, da koga ne pošljem v krtovo deželo. Prve skale Kačjega roba so že mimo.



 Ljubezen se čuti povsod, tudi to se dogaja. 


V hribih je sneg komaj odlezel in  prebuja se življenje.  Razmnožujejo se podobno kakor žabe. Kar dolgo traja, da samička izleže ličinke v vodo. 
 Pravijo jim gorski pupki, mi  pove Tanja. 


Dolina čez Kačji rob je čudovita. Škrabljaste skale, votline in potka, ki je speljana pod dolgim grebenom Viševnika. Tu smo se vedno vračali, bučka moja. Ko smo se z Žakom in Marjano spuščali z Viševnika. Včasih smo opazovali gamsa, ki se je pasel na travah pod ostenji.


Gledam Mali Draški  vrh in Srenjski preval, mogoče  ob povratku...







   Ko grem prvič  na neko goro ali kam drugam, to opravim najprej in se potem prilagajam  zanimivostim ob poti.  Viševnik, na gori so že obiskovalci. 


Moja pot pa sameva, lepa je in hodim čisto tiho. 




Še palici ne uporabljam. Mogoče pa vidim kakšnega svizca? Nič od tega, drnjohajo, veseli nočnega dežja. Veliki Selišnik se že kaže. Po eni strani ves zelen.


 Moja pot pa poteka nižje, pod prepadnimi stenami. Na levi je Debeli vrh,  predvidevam. 
 Potka se vije pod njim, ni še tako blizu.

   Luknja peč, Dimniki, Macesnovec in pogled  na M. Draški vrh je čudovit. 



Rožic je bolj malo. Spušča se pot v dolinico pod V. Selišnikom, gruščasta je. Je pa obhod, opazim krožno markacijo spodaj. Po njej se tudi vračam, lepša je.


 Močeradi  še vedno iščejo ljubezen, vlage je dovolj.


 Še preveč,  kmalu pogrnem na mokri skali. Razgledišče je ob potki, 
globoko spodaj je dolina Krma.


 Potke se vijejo proti vrhovom.


Vernar, Kanjavec, Triglav, Kreda, Rž, Dovška vratca, Rjavina, Luknja peč, Dimniki, Macesnovec, Mali in Veliki Pršivec, vse je na ogled. 



                                                      Veliki Selišnik in Mali Draški vrh.


Nadaljujem po potki, dolgo že hodim. Vidim markacijo na začetku zelene gore, 
 samo stezice ne opazim.


Veliki Selišnik, Mali in Veliki Draški vrh, Vernar se vidijo iz zelenja.


 Še dvakrat  vidim začetek poti navzgor. Pa je tako slabo razvidno, 
da raje nadaljujem po označeni poti. 


Tudi table z oznako Debeli vrh ni nikjer.  Vse bolj se mi zdi, da bom kmalu na poti za Lipanco.  Na desni že vidim vrh,  Mrežce,  ko zagledam dve pohodnici.


Vesela sem  ju, Tanja in Helena sta in gresta  na Debeli vrh.




 Tudi po ravni poti z Lipance vidim, da  prihajati dva.  Sem že razmišljala, naj se obrnem ali nadaljujem proti Lipanci in potem po cesti nazaj do avta. Vse se uredi, že nekdo poskrbi za to. Tabla je  spodaj pod ruševjem, težko bi jo iz te strani  opazila. Mogoče, če bi šla še malo naprej. 
S Tanjo in Heleno se povzpnem na vrh. Razveselimo se planik.


 Macesnovec na levi, Mežakla z Jerebikovcem  in Kepa na drugi strani.  Lepa je dolina Krma.


Prišli sta čez Mrežce in veliko hodita. Klepetamo in na koncu ugotovimo, da se poznamo po blogu in objavljanju na  Hribi net. Hitro smo na vrhu. Še par, ki sem ga gledala po potki iz Lipance, je kmalu za nami. Še ena skupinska za slovo.


Hvala Tanja in Helena za družbo, upam, da se še kje srečamo. Odideta, čez Kačji rob gresta in po cesti nazaj do avta.  Mrežce in Brda.


 Debeli vrh nad Lipanco - 1962 metrov visoko.



Dovška vratca, Rjavina, Luknja peč, Dimniki, Macesnovec,  lepo je opazovati  mogočne gore.


Na hitro nekaj pojem, potem pa se odpravim po bližnjici nazaj.


 Grda je pot, me opozori Tanja. Med ruševjem se spušča in po melišču.  Zanima me, saj je opis poti bolj kratek,  podoben  bližnjici. Prehojena pot od razgledišča  do table  je  kar dolga. Ruševje,  veliko iglic ostane  v žepih nahrbtnika. Stezica se vidi in zopet ne. Dokler se spušča hodim po njej. Ko se prične  vzpenjati in je M. Draški vrh blizu, se obrnem.


Grem raje po gruščastem grabnu, ki sem ga opazila med hojo. Ob njem je komaj vidna stezica. Hitro sem na stezi z markacijo. Je pa to hiter sestop.


 Tudi začetna stezica, bližnjica, je označena s pikcami na zemljevidu, gledam doma na GPS. 
Pod Velikim Selišnikom je  nekaj pohodnikov.


Za Lipanco je dobro označena pot. Pri odcepu za Srenjski preval se usmerim navzgor.


Na Viševniku je mravljišče. Že dolgo nisem bila na tej gori.



Pogled nazaj, lepa je pot  na Debeli vrh. 

Dolina pod Viševnikom je vedno čudovita.



 Mali Draški vrh je že blizu.


  Skalni stolpi na Srenjskem prevalu. 




Skupina mladih se spušča na Jezerca.
 Razgledi so lepi: Ablanca z grebenom, Studorski preval, Veliki Draški vrh, Tosc.


   Ta vrhnji del sem kar malo pozabila. Že dolgo nisem bila poleti na Viševniku. 


 Planina Konjščica je spodaj in Bohinjsko jezero v ozadju.


Na vrhu je vse polno. 



Le fotka in vpis v knjigo in že grem. Še veliko se jih vzpenja, nekaj se jih tudi  vrača v dolino.



 Na koncu ruševja me razveseli lep kuža, Roni.



 Ne mara pozirati in se hitro obrne. Potem grem le še navzdol in kmalu sem pri avtu. 


Po GPS sem prehodila slabih 12 km, hodila 6.00 ur in naredila okoli 1000 m višincev.


 Malo potresem nahrbtnik, da prijetno zazvončklja. Pa sva jo, čeprav so čevlji čisto mokri.


Sonce sije in lepo mi je. 

Iz te doline, kjer ne mine, niti hip,
drobcen, kratek hip brez hrupa,
ropotanja in vrvenja, iz te doline žalostne,
kjer sekunde so merilo,
za življenje in za delo,
kjer je hrup začetek dneva
in obup, tja do večera!
/J. Medvešek iz pesmi -Tišina/