petek, 18. januar 2019

Peč - Tromeja

Tromeja - Slovenija, Italija, Avstrija.


Uživaj današnji dan, včerajšnjega ni več, jutrišnjega mogoče sploh ne bo./ avtor neznan/

Ne vem še kam me bo zanesla pot, levo ali desno. Peljem  proti Ratečam in opazujem nebo. 
Na Tromejo grem, že več kot leto me ni bilo tam gori.


 Snega ni veliko, ko se polagoma vzpenjam  po kolovozni poti do ceste.


 Na Senožetih se pokažejo prvi razgledi.



 Ni prave svetlobe, pa sije sonce, upam da bo višje lepše.


 Po krajši jo uberem skozi gozd. Tudi po cesti bi se dalo, nisem pri volji.


 Spomini se prepletajo na najino zadnjo  pot na Tromejo, Ira moja. Komaj sem ti sproti delala stezico, ob obilici  snega. 


 Na okljukah malo pogledam proti Tamarju, cesta se vije pod Poncami in  Julijcev je dosti na ogled: Triglav, Razor, Prisank, Vršič, Šitna glava, Mojstrovke, Travnik, Šite Ciprnik, Visoka peč.


Še malo in sem pri klopci. 




Mangart se že vidi.


Težko si šla pa nisem obrnila, žal ne morem spremeniti. 
Čakam, da zagledam Jalovec, najlepši del se vidi, špica.


 Streho koče že gledam, še malo in sem pri njej.




 Lepo je, snega ni veliko pa je vseeno čisto zimsko. Malo fotografiram naokoli, 
preden se povzpnem do vrha.
 Gledam proti ograji, tam zadaj si sedela. Utrujena, še palčk niso hotela.


 Povzpnem se do vrha mimo spomenika  prijateljstva.




 Krasni so razgledi: Dobrač, Ziljska dolina, Rož, beli vrhovi v daljavi. Pa  Julijci: Prisank, Razor, še Triglav se malo vidi. In Mojstrovke, Šite, Jalovec, Mangart, Poldnik, Viš, Montaž, sv. Višarje.
Le drevje malo ovira razglede.







 Na avstrijski strani opazujem kočo, nič se ne dogaja. Zadaj pa Maloško in Trupejevo poldne. 


Spustim se nazaj do koče, vpišem se v knjigo in ob malici opazujem naše gore. Lepe so.



 Pohodniki, več se jih vzpenja. Prvega na videz poznam, pozdravim. Potem pa zagledam znane obraze, enega za drugim. Prijatelji so, moja bivša, tudi sedanja pohodna skupina.






 Vesela sem jih, že dolgo se nismo srečali. Pridni so, vsak teden drugje nabirajo kondicijo.
 Še dve skupinski, ko se zberejo vsi. 


Veliko je novih obrazov v skupini. Leta naredijo svoje.


 "Adijo družba," se poslovim od njih. 


 V družbi so,  lepo jim je in čas  jih ne preganja. Prijetno je srečati stare znance v hribih. Spuščam se po stezici, opazujem redke smrečice z belim okrasjem..



 Zopet sem pri tebi, bučka moja.. Ni bilo več stezice, ko sva se vračali. Polna lukenj od ljudi, ki so se vzpenjali. Nisi mogla dalje, sneg je bil previsok za tvoje tačke.  Ni šlo drugače, cunje ven pa tebe v ruzok. Ovekovečili sva se pri cesti in ostal je lep spomin. 


Na cesti sem, sonce riše sence po dolini in zvonček prijetno cinglja.



 Še nekaj jih srečam, ki se vzpenjajo, kam ne vem.. Uberem jo čez travnik, sneg frči pod koraki  in hitro sem pri hišah. 


 Po GPS sem prehodila dobrih 8 km, hodila z daljšim postankom pri koči  3.50 ure in naredila 
 okoli 640 m višincev.  



 Lepo je bilo!

 Z bučko mojo po potki hitim,
z bučko mojo samoto delim,
z bučko mojo je bilo vedno lepo,
bučki moji je sonce za vedno zašlo ... zate Ira...

petek, 04. januar 2019

Sevško Zabreška planina

 Pvanina z okolš'no... Lepa je ta planina, vedno jo občudujem. 


Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.

 Okoliščine so hotele, da se znajdem tam. 


Peljem zjutraj proti Završnici, sunki vetra se čutijo v avtu. Veje se klanjajo, podrta breza je pri parkirnem prostoru. Obvozim jo čez parkirišče. Ni mi všeč, ko vozim slalom po cesti mimo odlomljenih vej. Celo ustavim in očistim cesto. " Ne trapaj Majda, obrni," govorim naglas. Pa kar peljem naprej.  "Pa če pade drevo in ne boš mogla nazaj? Pa še cesta je od HE Žingarica naprej uradno zaprta." Vse vem,  pa še kar peljem dalje. Smreka čez cesto. No sedaj pa lahko obrnem. 
Adijo Srednji vrh, danes me gora noče, dovolj preprek je bilo. Parkiram na parkirišču. 


Triglav in Rjavina sta vsa bela v daljavi.  


 Gledam greben Brezniških Peči, gledam proti Stolu. 


Na Zabreško planino grem. Veter se vrtinči in zaletava okoli mene, ko se vzpenjam čez travnik. 
Potka je suha, pomrznjena. Sonce riše sence skozi gole veje. 






 Kmalu sem pri klopci, opazujem oblake. 


Pri Valvasorju je  vse tiho,  usmerim se  proti gozdu. 



 Odprejo se razgledi:  na doline, Julijce, greben Karavank. 


Triglav, Rjavina, Vrbanove, Cmir, Stenar, Križ, Razor, Dolkova špica,


po Deželi.


Piha, močno. Na Žirovniški planini me kar prestavlja.



 Večkrat sva bili tu, bučka moja.


 Še slikati ne morem. Spustim se na spodnjo cesto, za Zabreško planino.


 Oznake za kolesarsko, teh še nisem videla.


 Pri prvi hiški smo običajno malicali.


 Ko smo se  potepali z Marjano in pasjim prijateljem-Žakom, lepo nam je bilo. 


Že dolgo me ni bilo tukaj skoraj tri leta, čas hitro beži. 


                                               
                                                  Koča se že vidi in gore so čudovite. 



Krasen dan je. Sonce se blešči  nad rahlo zasneženo pokrajino. 







Gledam info table, gledam  gore...



Hodim okoli in fotografiram.



 Izrezljano pohištvo krasi dvorišče pastirske koče.



  Pomaknem se na rob do pokritega razgledišča.
 Lahko sediš tu in se v mislih sprehajaš po dolini, vrhovih.





 Vse je na ogled: od Pokljuških gora do Vrtaškega Slemena,  

   
Babjega zoba, Galetovca, hribčkov okoli Blejskega jezera.


 Hodim po planini, še veter me ne moti. Ptički žvrgolijo in se spreletavajo po vrhovih smrek in zvonček prijetno cinglja.  Golica se pokaže in Krn v ozadju. 



Nadaljujem po cesti do smerokazov, za Roblekov dom in Dom pri izviru Završnice.




 Enkrat poleti bom šla po tej poti.  Gledam, iščem stezico po pobočju. Pred leti sva se spustili po njej z Iro in jo po bližnjicah mahnili v Završnico. Pa je  rahel sneg vse prekril in ne vem katera sled je prava.   Obrnem se nazaj. Še križ na Potoškem Stolu vidim,  lepo. 





Stenar, Križ, Razor, Dolkova špica, Rogljica, Škrlatica, V. Rokav, V. Oltar, Dovški Križ, Velika Ponca, Škrnatarica, Kukova špica, Vrtaško Sleme...


Oblački se podijo po nebu


  
in prve rožice v letu 2019, spomladanska resa.


Ni mi žal, da sem prišla sem.
 Po GPS sem prehodila skoraj 10.00 km, hodila 4.10 ure in naredila okoli 600 m višincev.


Mrzel,  prekrasen dan!

Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
/Pablo Neruda - Živi za danes!/