Mala Boncla nad Javorniškim Rovtom

Mala Boncla je 1131 m visok skalnat, zavarovan vrh nad Javorniškim Rovtom v Karavankah...

Pravijo mu Mala Boncla in je soseda manj zanimive 1241 m visoke Velike Boncle. V nekaterih starejših zemljevidih se pojavlja pod imenom Bavha, kar naj bi v ljudskem žargonu pomenilo bela krava.

Zakaj vse, kar je lepo, kar si želiš, da bi večno trajalo - pomine?

Pokličem zvečer Zdenko, če gre z mano pa je hitro za potepanje. Nič nima v planu za nedeljo.

Parkiram kot običajno na Žagi, v Javorniškem Rovtu. Pri smerokazih se spustiva na desno pot.

Ubirava korake mimo oznak za Gajškovo pot in čez most. Pa po strmen kolovozu navkreber.

Prvi kažipot za Trilobit je že mimo in čakam drugega, pri katerem je nasproti lepa pot za najin cilj. Kurišče je ob poti, verjetnoz določenim namenom.

Ni drugega kažipota, vetrolov je prejšnji teden podrl veliko dreves in tudi tega z oznako ni več. Ne pazim na kolovoz in sva hitro mimo njega. Pa se podava kar čez smrečje in se smejiva za popestritev, ko se bližava skalovju Male Boncle.

Na sedlu sva in grebenček proti vrhu je pred nama. Pustim Zdenki, da gre prva, meni je že dobro poznano. Malo zahaja še konjička in potem se začneva vzpenjati. Nekaj se blešči, Zdenka hitro opazi.

Prehitro ponavadi, še preden se zaveš, da je lepo, že mine.

Srečava domačinko, malo poklepetamo in se vzpenjava naprej. Trilobit se vidi skozi veje. Malo po skalah, zajle že ni več in sva na vrhu Male Boncle. Nisva sami, znanka Rezka se že odpravlja nazaj v dolino.

Čudovito je.. Krasen je pogled na Javorniške Rovte, Golico, Struško še Julijci se dobro vidijo. Le Triglav se skriva za oblaki. Avrikelj še ne cveti, lepega žanjevca pa je veliko. Čudovito drobno cvetje se v skalnih razpokah sramežljivo kaže bledemu sončku.

Malo poklepetamo z Rezko, potem sediva in opazujeva vrhove. Sneg se počasi poslavlja, na Golici je le še na severni strani. Tudi greben Struške ima le še zaplate snega. Tudi Pusti rovt in Ptičji vrh sta na ogled. Le Julijske Alpe niso lepo pregledne.

Posloviva se od lepega razglednika in jo po dobro uhojeni potki ubereva navzdol. Pa sva tam, pri požaganem drevesu in smerokazu, ki ga ni več. /Slika iz arhiva/.

Narediva možica in se spustiva po kolovozu. Še do vode greva in mimo Trilobita.

Lepi so odsevi na gladini vode in hudourniški potoček Javornik se glasno preliva v jezero.

Počasi ubirava korake do avtomobila in za zaključek se odpeljeva še na Pristavo na kofetek.

Luštno čeprav kratko je najino potepanje in veseli sva obe. Lepo je bilo!

Ostane le spomin, le kup megle, ki gre v počasen nič. /Janez Medvešek - Lepo prehitro mine/

Planina Zajavornik, Blejska koča na Lipanci

Planina Zajavornik, Blejska koča na Lipanci...

Pomlad je prišla - preko snežnih bregov, se je v dolino spustila z zlato sončno kočijo.

Zborno mesto je kot običajno pri Koniču na Sl. Javorniku. Veliko število se nas je zbralo, kmalu bomo lahko naročili avtobus. Dve Majdi se peljeva z Zdenko do Marjane. Potem bomo skupaj ostale na planini Zajavornik.

Pohodniki ravno parkirajo ob cesti, ko se peljemo z Marjano še malo naprej, do rampe. Ubiramo korake cesta je splužena. Ponekod je pomrznjena drugje že blatna.

Snega ob poti je še kar nekaj. Oziramo se nazaj, kdaj nas bodo dohiteli in prehiteli ostali, ki se bodo vzpenjali proti Blejski koči. Pa jih zagledam in jih počakam v zasedi. Imam jih in jih ujamem v objektiv.

Krasen sončen dan. Sneg se blešči in drobni kristalčki lepšajo pot. Malo poklepetamo in nekaj časa hodimo skupaj. Telefoni imajo še signal, ta se kasneje izgubi. Potem se me usmerimo levo do stanov, ostali pa nadaljujejo proti planini Lipanci.

Gore se bleščijo, vrhovi nad planino Lipanca nas pozdravljajo, na pogled so čisto blizu.

Pomlad je prišla - iz zemlje globin, moč življenskih sokov kipi vse do mavričnih lokov.

Me štiri pa se ustavimo na planini. Pripravile jim bodo malo dobrodošlico, ko se bodo pohodniki in pohodnice vračali nazaj.

Fotografiram, pri mlekarni je že pobralo sneg. Lepe so hiške-stani na planini. Žal je nekatere že dobro načel zob časa in žalostno propadajo.

Marjana razdeli delo, pa je Zdenka tako hitra, da se jaz kar umaknem nočem biti v napoto, he he.. Mi imamo se fajn, grem delat snežaka, ki pa ne zdrži dolgo..

Hitro je za vse poskrbljeno. Potem nabiramo vitamin D, se malo sprehodimo in čakamo.

Prvi trije so že nazaj, dva z dolgimi koraki in eden v nahrbtniku mirno opazuje dogajanje okoli sebe.

Počasi prihajajo tudi ostali in jaz jih slavnostno lovim v objektiv. Naporna, s snegom obložena pot je za njimi in si tak sprejem zaslužijo.

PLANINA LIPANCA - Do ceste in naprej proti Lipanci..Zadnji breg in kolovoz in planina.

Vroče postaja..

Utrinki s planine so čudoviti.

Na vse strani vodijo poti.. Dve bi se kar s sanmi peljali v dolino...

Vroče jim je, ko se vrnejo do planine Zajavornik in utrujeni se posedejo okoli samopostrežnega bifeja,( tega se je spomnila Simona) se malo okrepčajo ali popijejo kaj za zdravje, ali za potešit žejo, ki vedno žge po naporni poti. Še kofetek paše in vzdušje je pravo.

Pomlad je prišla - zelene loge in trate, sta z vetrom ovila z nežno, cvetočo odejo.

Razgledujem se naokoli in iščem motive, so prav prijetni in zanimivi.

Kanarčka dva, čedna prav oba, sta skup prišla in debatirata, kako lepa je planina ta.

Tina na kolenih kleči in si nekaj zaželi. Ne vem pa, če uresničilo se bo, ker nihče ne ve kaj naj bi bilo in debata se nadaljuje.

Počasi se družba ohladi in se pripravljajo za odhod. Korak za korakom zapuščajo hiške in se spuščajo proti gozdni cesti.

Tudi pri pospravljanju sta Marjana in Zdenka glavni. Nič se ne sekiram in se umaknem. Potem se tudi me poslovimo od planine. Sonce že riše dolge sence in vrhovi počasi temnnijo. Cesta se je že ojužila in postala blatna.

Hvala mojim fotografom; Simoni, Viti, Marjani in Vojkotu za poslane fotke, da boste uživali tudi tisti, ki niste mogli z nami.

Lepo je bilo, krasna družba in čudovita narava naredita svoje.....

Pomlad je prišla - vsa dišeča, vabeča, ljubeče objema v življenje zaljubljene svate. O, radost - živim! Pomlad je prišla! / Rada Polajnar - Hvalnica pomladi/