Druga etapa Juliana Trail - od Mojstrane do Jesenic...
Sama duša me je. Telo kot da ga ni
in dvoje presrečnih, iskrivih oči.
Odkrivam, uživam, kot v sanjah živim.
Čas, ki duši je ostal v dolini. /J.M./
Dolga je ta etapa. Vodi skozi lepo vasico Dovje in po zgornji cesti s čudovitimi razgledi. Še sreča, da sem zadnjič nadaljevala od Planinskega muzeja v Mojstrani, pa do Jakoba Aljaža na Dovjem.
Danes bo lažje, na telefonu imam vrisan zemljevid celotne poti, Juliana Trail. Ga mi je Emil naložil in lahko gledam, da ne ubiram korake kje drugje. Dolgo že nisem hodila tako dolge poti. Za rezervni plan imam spust od Rogarjevega rovta na Hrušico in potem na avtobus. Sva jo z Iro enkrat prehodili, je res strma, ampak včasih pride prav. Kar malo z rezervo se pripravljam na to pot. Odločitev pade, grem. Jutro je lepo, po Mežakli se že sprehaja sonce. Minuto čez sedem se vsedem na avtobus. Dobrih deset minut in že moram dol. Dovje in moje potepanje se začne.
Čudovit je pogled na Mojstrano, sonce zaljša jesenska oblačila dreves, še oblaček občuduje vasico in lebdi nad gozdom. Srce hitreje bije ob tej lepoti in usta imam do ušes. Pravi dan sem izbrala, le dozoreti mora v glavi, pa je vse tako kot je treba. Počasi se odpravljam proti vasi.
Lepe stare hiše, poslikave na fasadah, leseni ganki kot so bili včasih. Dovje, krasna vasica.
Macesnovec, Dimniki, Luknja peč,
Rjavina, Triglav, Cmir, Stenar se kažejo za grebenom..
Moja pot se počasi nadaljuje ven z naselja. Kanadski javor žari na ovinku, krasen je. Ne spomnim se, da sem ga že kdaj videla.
Za slovo me še sonček pozdravi za ovinkom in gore v ozadju.
Smeji se mi, toliko lepih stvari nisem pričakovala. Cesta mi je poznana, toda le iz avta. Korak za korakom ubiram pot in pod menoj se odpirajo razgledi, da stojim in vzdihujem, " kako je lepo". Tiho stopam po cesti, da ne motim gozdnih prebivalcev. Vse še spi, čarobna jesen jih je potegnila v daljše spanje. Le Irin zvonček včasih prijetno zacinglja.
Krošnje dreves so puste, ponekod že brez listja. Na cesti pa preproga. Le kakšen rumeno obarvan zaljša to jesensko idilo. Občasno so razgledi tako lepi, da kar stojim in občudujem.
Nekdo je praznoval Abrahama.
Bvaščeva skala je le malo stran.
Tudi nekaj živine se lenobno pase in se ne zmeni zame.
Julijci so kot okras v daljavi in dva grebena nad dolinami. Pri klopci na hitro nekaj pojem, potem pa nadaljujem, da se ne ohladim. Stenar je ves svetal in lep je občutek, da sem že stala na njem. Iz te strani je lepši, kakor iz smeri pristopa, toda Stenar je Stenar. Tudi Triglav in Rjavina in spodnji vrhovi so na ogled. Lahko si zamislim pristope iz doline Kot in doline Vrata.
Hiška za duhce, da se lahko preletavajo skozi stene.
Cesta se v dolgih ovinkih vzpenja in pogled nazaj je prav prijeten.
Oznaka za Anclov rovt in za ovinkom je Rogarjev rovt.
Skupina gozdarjev označuje drevesa. Tovornjaki odvažajo les. Cesta je v dobrem stanju, ne kot zadnjič, ko sem obiskala Hruški vrh. Moči je še kar nekaj, korak je ravno pravšnji in nadaljujem po cesti, proti Zakamniku.
Listje na drevesih je zopet bleščeče rumeno in sonce sveti skozi veje. Lepo je. Spuščam se po cesti, fotografiram in se ustavljam.
Domačija Zakamnik se že vidi, še malo in sem tam.
Mimo Robičevega obeležja, pa naprej proti Plavškim Rovtom ubiram korake.
Gozd postane zopet temnejši, hodim po gozdni cesti in pogledujem na vse konce.
Razgledi so jesenska pravljica. Uživam in fotografiram. Pisane barve jeseni, obsijane s soncem so prekrasne. Bolj se bližam Plavškem Rovtu, lepše je.
Ne morem se nagledati, še utrujenosti ne čutim. Vse se mi poklapa; sonce, svetloba in pogledi z vrha, fotografije so enkratne. Plavški Rovt, hodim po ozki cesti med hišami
in srečam znanki.
Iščeta prostor za počitek in uživanje v razgledih. Kratek klepet in že spet znanki. Gledam na zemljevid,
po cesti se nadaljuje pot, proti Žerjavcu. Prečim most, grem do hiš levo, ni prav. Grem do glavne ceste in malo navzgor, proti Zg. Pejcam, ni prav.
Od mostu bi morala iti pot bolj v levo. Vrnem se do hiš in opazujem okoli njih, nič ne vidim. Tudi na cesti ne opazim oznak ali potke. Nadaljujem navzdol po cesti, ni prav. Se vrnem do križišča, pa nič ne najdem. "Dost mam" iskanja," grem po cesti... Za menjavo knjig, je lepo urejeno.
In nadaljujem čez Spodnje Pejce. Korak se približa narisani trasi. Tam pri Žerjavcu bi morala nekje zaviti pot v levo. Ali pa tudi ne, te narisane trase imajo včasih tudi odstopanje, izvem kasneje. Odvisno kako so jih posneli... Strmo se vzpenja moja stezica skozi Sp. Pejce. Vem, da se pride do kapelic. Sva z Iro, mojo bučko te potke vse prehodili. Ko pridem do oznak za Rudno pot kar padem na ta zadnjo.
Ta strmina je bila huda. Na hitro pomalicam, da se malo podprem, še nekaj poti imam do kapelice. Pa jo zagledam, veliko kapelico sv. Barbare zaščitnice rudarjev.
Malo poslikam in se spustim po potki navzdol. Še mimo male kapelice moram.
Potem pa proti hišam. Jesenice že gledam skozi drevje.
Spustim se mimo cerkve sv. Lenarta in po stopnicah mimo Kosove graščine, pa sem doma.
Dolga je bila pot, dosti več ne bi šlo. Po GPS sem prehodila 18.50 km, hodila s kratkima postankoma 6.30 ure in naredila 680 m višincev.
Do Stare Save bi morala iti. To bom naredila naslednjič.
Krasen dan in razgledi božanski. Čudovito je bilo in vesela sem, da je druga etapa prehojena.
Ples barvastih listov z dreves,
vonj po vlagi, po trohnobi, po vodi...
O vem...odhaja v tisoče
barvastih mavric ovita jesen.../J.M./
DODAJAM:
Po novem je cela pot čez Pejce, Planino pod Golico, kjer se usmerimo levo za transformatorjem označena. Majhne rumene table, z napisom Mojstrana in spodaj Juliana trail, so povsod, v obe smeri. V Plavškem Rovtu je oznaka velika tabla na kozolcu, ki usmerja na Jesenice. V začetku asfaltirana cesta postane kolovoz in vodi do mostu, v Planini pod Golico. Dobro označena pot, hvala. Prilagam fotografiji prve tablice na poti čez Pejce- Rudna pot in zemljevid z dodatnim ovinkom, ki ni vrisan na originalni zemljevid, Juliana trail, Lahko si ogledate pot na blogu- Ni važen cilj-važna je pot - Majdag
