Spomladanska pravljica..

 

Rumeni sončki na pečinah...

 

Brskam po lanskih slikah in me kar stisne. Prvega maja cvetijo avrikeljni,  na pečinah blizu Potoške. Napovedujejo slabo vreme, kakor zanalašč. Ne morem spati, komaj štiri je ura. Še en obrat na drugo stran, misli se podijo po glavi, pa kaj. Vstanem, gledam skozi okna, ne vidi se dosti. Kar bo pa bo, sklenem ko pripravljam vse potrebno. Ob šestih sva s psičko Iro že v Završnici. Nič kaj prijazno vreme, ko gledam proti nebu. Sama sivina, še rahlo rosi iz megle. Se bova zapeljale malo višje, pa potem nadaljevale do najinega cilja. Gozdna cesta do Valvasorja je lepo vzdrževana.  No vsaj do odcepa za Potoško. Pesek je na novo posut. Še ovinki so brez lukenj.  Stroji stojijo ob poti, verjetno se bo vzdrževanje nadaljevalo. Naprej proti Potoški pa je vse mogoče. Veliko kamenja se posipa na cesto, na več krajih.. Z malo slalomske vožnje se pripeljeva  kar daleč. Megla še vedno igra glavno vlogo, pa nič zato. Nadaljujeva po cesti.  Peš se lažje izogneš težavam. Skoraj na cilju sva, moj smerokaz  še stoji. Malo sem v dvomih, če je tako kot lansko leto, sem prezgodaj ali prepozno? Bomo kmalu videli. Pristop do pečin je zoprn, hitro se lahko pelješ... . Potem pa....

 

Sončki, kamor pogledam sami avrikeljni.  Res je bil prijazen pohodnik, ki mi je pred  leti pokazal ta zaklad. "Ne ve veliko ljudi  zanj," mi je zabičal, "da ne boš privabila kakšnega nepridiprava, ki bi uničeval to neokrnjeno naravo." Pravi planinci  ne počnejo tega. Ne bi bilo prav, da nikomur ne polepšam življenja. Saj cvetja nihče ne trga, vsaj upam. Najlepše je tam, kjer raste in ne doma v vazi ali v skalnjaku. Nima istega pomena. Tam kjer mu je narava namenila svoj prostor, tam tudi najlepše uspeva. Fotkam, ko se vzpenjam po melišču drsim navzdol, namesto, da bi se bližala krušljivim skalam,  Kako so lepi!  Nanizani  v venčkih,  posamezno ali skupaj.

 

...Lepo je! Pa še tam, pa še... Kamor pogledam povsod cvetovi, veliki, majhni, še v popkih, imam srečo.

 

 

 Me je kar vleklo sem gor.  Težko se poslovim od tega lepega kraja. Pomagam Iri, ki drsi nazaj,  jo potiskam po skali  proti vrhu in zopet  sva na cesti.

 

 Ampak čisto drugje, kjer sva začele. Pa ni pomembno glavno, da vem kam moram iti, če greva  na planino.   Pri pastirski koči je vse  tiho. Nikogar ni, polkna so odprta, vrata zaklenjena. Razgledi pa,  vidi se samo morje meglic v različnih odtenkih sivine.

 

 Vseeno mi je. Tudi to je lepo. Proti Stolu je najbolj črno, nadaljujeva po cesti. Še na Ajdno greva, če sva že tu.

Po skalah cvetijo avrikeljni.

Še obisk v cerkvici  pri prednikih.

 

 

  En vrh nama še ostane, Smolnik.  Pri rumenih oznakah za elektro Žirovnica, na obeh straneh ceste se stezica najprej strmo spusti, potem pa se kmalu pokaže vrh Smolnika.

  Mogoče že cveti dišeči volčin?  Ja, že cveti.  Spodaj na prisojni strani ga je kar veliko.

 

 Proti Završnici so se meglice umaknile. V mislih se sprehodim po  grebenu do Smokuškega vrha,  nato se spustiva do ceste.

Še malo in  zopet se peljeva..

                                         ...To pa je pravljica, pravljica rumenih sončkov...