četrtek, 16. februar 2023

Zimski Valvasor in Žirovniška planina

 Zimski Valvasor in Žirovniška planina ...


Vzemite si čas, ljudje

in vstopite vase.

 V Završnici sonce že barva vrhove, ko čakam Marjano in Blanko. Jezero je poledenelo, le na koncu  se  svetlika voda. 

 Točni sta, nismo zgodni, sem imela že ene opravke. Oprtamo si nahrbtnike  in ubiramo korake po cesti.   Uberemo jo čez mostiček in travnik in smo  na široki poti.  Stol nas že pozdravlja v višavah.

Kmalu si nataknem male dereze. Raje hodim  vmes tudi po kopnem, kakor da mi na poti drsi. Nekje jih nosiš. Postaja vroče, sonce sije skozi veje. Nahrbtnik se polni. Zmernih korakom nadaljujemo, se ustavljamo in kramljamo.   Odcep za Smolnik je že mimo,  počasi se nam bliža klopca. Zvončka sta nekam tiho. Počivaj, piše na tabli in to je treba upoštevati.

 Pa ne za dolgo kmalu nadaljujemo, na  potoški cesti smo.


  Na levo in na desno je slabo uhojena. Mimo klopce in proti Valvasorjevemu domu nas vodi stezica.

 Ponekod kar dosti široka. Še nekaj ovinkov na levo pa desno in vidi se streha večkrat najbolj priljubljene planinske koče, Valvasor.

 Naredimo si malico in popijemo kofetek, paše. Kar nekaj se dobi v eni minuti.

 Komaj pregovorim planinca,  da naredi fotko. Ne mara objavljanja fotografij na spletu, lepše so v spominu. Že res,  če  dela razum do konca, drugače pa še fotk ni.


Lepo je pri Valvasorju. Odpravimo se proti Žirovniški planini.

Ne izbirajte dneva

ne ure -

kajti trenutki zase

so vedno pravi.

 Skozi gozd je le ozka steza, ki se ovija okoli dreves. Ponekod je kar dosti snega. 




Čez melišče se odprejo rahlo zamegljeni razgledi na  vrhove. Levo in desno je vse na ogled. Blejsko jezero se komaj zazna med opoldansko belino. Ta čas ni primeren za fotografiranje gora in pokrajine.



Spustimo se malo navzdol. Strehe hiš na Žirovniški planini so že na ogled. 

Belina in  zasnežene gore. Stojimo in opazujemo lepo zimsko pokrajino. Ni vsakomur dano. 




Še malo sestopimo in smo na spodnji poti proti Zabreški planini. Ni uhojeno, le smučine se vidijo. Odločimo se, da je  dovolj in se vračamo po spodnji poti. Mimo obeležja padlemu partizanu .






Le malo naprej od koče je cesta, nadaljujemo po njej.

  Lepo je hoditi, ni mi treba paziti na vsak korak.  Cesta je večinoma poledenela, z globokimi snežnimi luknjami in jarki. Sankanje bi bilo kar malo naporno, hodi pa se lepo.

Potoška cesta je le malo uhojena.




 Če si rajši brez derez se hodi ob robu.





 Malo pred ovinkom za Turško jamo jih le  natakneta. Cesta je vsa poledenela.  Korak je bolj varen, polomiš se  hitro okrevanje pa je dolgo.

 Luštna pot.

Izstopite.

Za hip se ozrite v tišino

in s samim seboj postojite.

 Prehiti nas naš fotograf,  odbrzi mimo na smučkah.  Pašniki ob  cesti že zelenijo. Nad nami pa najvišji v Karavankah in greben Belščice še  zelo bel. 


Nivce, ni za pešake.

 Še malo po cesti, kopna je.  Skalovje pred Smokuškim vrhom se svetlika v soncu. Jekola je  tam  blizu. 

 Jezero je še vedno  zaledenelo in voda na koncu se lepo vidi.  Sprehajalcev je bolj malo. Hoja v snegu in soncu je bolj utrudljiva kakor v kopnem, počasi pa se tudi pride..

 Po GPS smo prehodile  10.00 km in naredile okoli 620 m višincev.  

  Lepo je bilo, hvala družba..

Vzemite si čas, ljudje ...

/ Rada Polajnar- Vzemite si čas.../

četrtek, 2. februar 2023

Potepanje s krpljami

 Krplje, krplje počivajo že kar nekaj let, na Baško sedlo se namenim. 

Pripravim  jih zvečer, da samo še čevelj notri vtaknem,  zavežem in zapnem. Najprej sem morala pomisliti, kako se zategnejo paščki in odpnejo. Že več kot štiri leta me ni bilo na Soriški planini. 

V svoj čas ujete, tihe, neminljive,

prekrivajo prelesti goličave;

osamljene, razbrazdane planjave

jim zaljšajo strmali nevsiljive.

Marsikaj se je mi je zgodilo v tem času, pa saj se vsakemu. Do kam bom šla nimam pojma in se tudi ne obremenjujem. Parkirišča na bohinjskem sedlu  so skoraj prazna, pa je ura okoli pol devete. Krasen dan se obeta. Vzdrževalci me hitro usmerijo na peš pot. Polna lukenj, odtisov krpelj in tudi nekaj smučin je na njej. Sneg je skorjast in se globoko predira,  raje nadaljujem po luknjah. Medo še vedno straži pred Litostrojsko kočo, na Soriški planini.



 Posamezne potke se vijejo navzgor in  jim sledim. Enkrat po eni, pa zopet po drugi, kjer se mi zdi lažje.




 Ko sem na cesti, ki vodi do Kora nadaljujem po njej.  Vmes pa občudujem krasne figure na  snegu.  Belina, ki bode v oči. Ponekod ga je z vrha smrek že otresel veter, pa je narava še vedno čudovita. Vrtače in sence,  zelo lepo je na Soriški planini.  Da ne bi šlo vse kot je treba mi fotoaparat že na začetku  nagaja. Baterijo moram zamenjati. Večino slik posnamem s telefonom, ki  se greje pod puhovko, da mi še ta ne mrkne. Nekdanja kasarna Kor se  že vidi.


 Polno stezic je okoli stavbe. Še na greben se povzpnem, na Baško sedlo.


 Tam so razgledi, da zaigra srce najlepšo melodijo in duša zadrhti od radosti. Veselje me prevzame, potepamo se lubici. Potresem nahrbtnik da se zvončka  oglasita.   Gledam gore, Julijce, Karavanke, do K. S. Alp, seže pogled. Lepo!

 
Bohinjsko jezero  se vidi za Šavnikom. Vse je rahlo zasneženo.

Breztežne v mislih, v duhu premagljive,

molče. Ponujene se zdi širjave

podrtih skal kot bol ujeta v trave,

 a se tope in so vse bolj krušljive.

 Do Možica ne grem, le na  Slatnik se še vzpnem.  


 Črna prst je zadaj. Od lepote ti korak zastane.

Je treba priti še varno v dolino in za enkrat je dovolj. Pohodnici prideta mimo in dobim fotko. 


 Od Kepe do Košute in še naprej so vrhovi na ogled..


 Lepo mi je, hodim svoj korak in se počasi vzpenjam proti Slatniku, ljudje se vidijo na vrhu..






 Šavnik v sredini, pozimi je pristop do njega lažji kot v travah.

 Žig na Slatniku je zunaj,  snega  je dosti tudi na tej višini. Navzdol je preveč strmo tudi za krplje in nihče ne sestopa.   Vrnem se na bolj položni del in  prečim pobočje. Ni najbolj pametna ta moja odločitev. Sneg je skorjast in korak za korakom utrdim krplje. Še dobro da  se pete pogreznejo, drugače bolijo kolena pri poševnem prečenju .

 Končno sem zopet na luknjah. Kmalu se spustim v  vrtačo,  sneg je sipek in je pravi užitek  krpljati po njem. Vrtače so super in veliko jih je.  Toda potem se je  treba zopet tudi dvigniti.   Dravh, pa Lajnar in greben so vso pot na ogled. 

 Spustim se do  tovornega vozička, na  Rapalski meji.  Tam  na hitro nekaj pojem, potem pa nadaljujem. Ne more biti  vse po moje, še telefon ugasne, prazen.  Gledam pobočja pod Lajnarjem, bleščijo se od sonca. Grmički so  polni drobnih kapljic, kot biseri se svetijo. Sonce je ves  čas nad grebenom in riše krasne risbe po gozdu. Nimam kaj, le v moji glavi bodo ostali spomini, dokler jih čas ne zabriše.

Ko DUŠA Najde pot k premagovanju

nesmiselnih ovir, je nemi klic gora

v dolino vabilo k potovanju

 Krpljanje skozi gozd  je enkratno. Sneg je mehak  in po petah navzdol  gre čudovito. Nadaljujem po cesti, dokler me zopet ne zvabijo vrtače in spusti navzdol.   Umaknem se  med smreke,  stran od vlečnih sider, ki se vračajo z vrha in nihajo. Smučišče je polno.  Nadaljujem zadaj za  Litostrojsko kočo. Srečam skupino otrok, ki se učijo korakov na krpljah. Ne gre jim prav lahko. Na parkirišču sem presenečena. Na obeh straneh je vse polno avtomobilov. Poiščem mojega rdečka, se preobujem  in komaj zlezem za volan, zaparkiral me je eden. Se zgodi, le to bi rada videla kako je zlezel ven.

 Po GPS sem prehodila 5.00 km in naredila okoli 320 m višincev.  

 " Še gre, Majda," čestitam sama sebi. Čudovito potepanje je za mano, na prvega svečana dan.

med ozke tesni. Tu je, vihar, v gorah

osvobojen. Je klen. Po gostovanju

 je bliže sebi kot so gore goram.

/ Rada Polajnar - Klic gora /