Na Belski planini pa rožce cveto..

Pot brez cilja...

 

Postaja že kar navada, da se odločim zjutraj, kam se bova šli potepat s psičko Iro, če sva sami. Cilja nimam, na Golici sva bili prejšnji teden , pa še ni bilo dišečih vonjav belih poljan. Vreme bo lepo ko pogledam čez balkon. Hitro je vse v nahrbtniku, do kosila bova že nazaj. Pogledat greva  na Belsko planino-  Svečico, če rožce že cveto. Ob šestih sva že na Križovcu, nobenega avta.

 

 

Peš nadaljujeva čez Pusti rovt.

 

 

 

 Ptički so že dobro uglašeni. Po novi cesti zavijeva proti Belski planini.

 

 

 Pogledujem proti Golici, iščem belino narcis. Ne vidi se dobro, tudi Triglav je zamegljen.

 

 Bova šli pa samo do planine, če se bo vreme kujalo.  Čez dobro uro sva  pod  kočo Svečico, na višini 1682 metrov. Že prvi pogled v skale me ponese k višku . Avrikelj cveti, vse je rumeno.

 

 Hitro sva še višje. Glej zlomka, eden je že tukaj in fotografira lepo cvetje. Pa saj je za vse, ki ga odnesejo  samo  na karticah v dolino. Ta je bil še bolj zgoden kakor jaz.  V pogovoru  izvem, da so pod Malo Golico in nad sedlom Suha že narcise. Pod Krvavko jih je pa še zelo malo..

 

  Fotografiram lepo cvetje. Vsaka skala je skalnjak zase, poseben, ki ga naredi samo narava. Vedno višje sva z Iro.

 

 

 Zgodaj je še, pol osmih je ura, encijani še niso odprti.. Pri zbiralniku vode je polno majhnega avriklja, tudi Zoisove vijolice so vmes.

 

Odločim se, še na Struško greva kar  naravnost  navzgor. Pot je široka, skoraj kolovoz.

 

 

 Ko se včasih malo izgubi ali jo zaprejo »bojevniki«  z močnimi vejami, pogledam proti desni in že sva zopet na pravi liniji. Hitro sva na Velikem vrhu, 1944 metrov visoko.

 

 

 V zavetrju kontejnerja si privoščiva kratek počitek. Pri sosedih se kuha megla, ki počasi sili na našo stran. Čudni oblaki se podijo po nebu, kakor nametani kupčki.

 Vršičkov še ni, je prezgodaj. Tudi cvetje na vrhu je bolj skromno.  Sneg je komaj skopnel, po grapi je še nekaj zaplat. Spustiva se navzdol. Veliko je stezic, da si lahko vsak izbere svojo. Koča se kmalu pokaže in za njo Julijske Alpe.

 

 

 Tudi proti Kepi se lepo vidi. Bolj se bližava koči več je cvetja.

 

 

  Pri koči so že ljudje.

 

 

 

Pripravljajo planino  za živino. Malo poklepetamo, se še enkrat povzpneva do encijanov, ki so sedaj že odprti. Vse izgleda še veliko lepše  kakor zjutraj.

 

 

 Sonce  vedno naredi svoje, le Julijci se ne pokažejo. Veliko ljudi prihaja, eden je  že četrtič v tem tednu. »Moraš paziti ko začnejo cveteti, vsak dan so drugačne, če hočeš ujeti pravo lepoto« je rekel. Odideva po zgornji stezici proti sedlu Kočna. Začeli so se sprevodi. Veliko ljudi srečujeva. Eni so šli na Belsko planino, drugi proti  Golici. Pa jo ujamem Golico v objektiv. Vidi se belina od narcis.

 

 

Naslednjič pa greva tja  gor.  Avtomobili so parkirani povsod, pod novo cesto, na Pustem rovtu.  Ljudje hitijo iz vseh strani. Kako dobro se mi zdi, da se že vračava. Na Križevcih je vse zaparkirano, še ob cesti navzdol, vse do odcepa za Mavre.  Veliko avtomobilom sva srečali, ki so še vozili proti planini. 

 

 

 Zadovoljna sem,  najina pot brez cilja je dobila lep konec.