Ko se vremenarji zmotijo...

Golica v vetru in megli..

 

 

Lep dan je napovedan, ravno za obisk Golice. Snega ni več in kmalu bodo cvetele narcise. 

Pri Fencu je pogled na Julijce čudovit.

 

 

 

Na travniku  se širi omamni vonj cvetočih narcis.

 

 

Kmalu smo pri tovorni žičnici.

 

 Veliko je letos spomladanske rese, ob poteh in po hribih.

 

Lep dan se obeta, koča pod Golico se blešči v jutranjem soncu.

 

Ne gremo proti njej. Odločimo se, da se po poti desno sprehodimo do sedla Suha.

Smerokazi še spijo zimsko spanje.

 

Belih narcis ni videti, le beli oblački se podijo po nebu.

 

Skozi gozd potrebujemo slabe pol ure prijetne hoje, pa smo na sedlu Suha.

 

Malo od sedla je običajno -prvi val- opojno dišečih narcis. 

 

Ni jih veliko, še žafran  se je komaj prebudil iz zimskega spanja.

 

Tudi pod Malo Golico ni dosti bolje. Cvetovi so še v popkih in zelo majhni.

 

Redke so se že razcvetele.

 

Tu, s pogledom na Triglav jih je vedno največ, pa še ni čas zanje.

 

Pod Krvavko ni nič drugače, še bo treba počakati.

 

Pa se je začelo kuhati. Spredaj, zadaj gosta megla, ki se nam je vedno bolj bližala. Verjetno je prišla na pomoč vetru, ki nas je spremljal že vso pot.

 

Na Koroškem pa je sijalo sonce.

 

Ni mu uspelo, da bi premagal meglo. Pravo "Knajpovo" terapijo imamo danes. Vroče ko se vzpenjaš in mrzlo, ko te sunki vetra  skoraj prestavijo na poti. 

 

 

Spustimo se v sedlo, še malo pa bomo na vrhu Golice.

 

Veter je vse močnejši, Irina vrvica daje poseben zvok.

 

Na vrhu smo, 1836 metrov visoko. Pa nismo prvi.  Srečali smo se z znanci, ki ga bolj pogosto obiščejo.

 

Vedno lepše postaja, tudi veter se je unesel.

 

Lep prostor za kratek počitek, razgledov po dolini in spremljanju megle, ki se vali  pod Krvavko. 

 

Veliki šopki rese so posejani po pobočju.

 

Na lepem kraju stoji koča.

 

Bojana in Katarina vas vabita, da jih obiščete. Vedno ste dobrodošli. Kar dosti obiska je bilo danes, tudi naju s sestro sta prijazno postregle, hvala.

 

Koča pod Golico, lepa iz vseh strani.

 

Pozabljena Mokotova bajta.

 

"A tako izgleda, jaz moram pa kar po štirih."

 

 

Megla, veter, mraz, pa je bilo vseeno lepo!