torek, 22. november 2022

Dovška Baba s pridihom zime

 Dovška Baba s pridihom zime..

Danes pa pojdem na goro,

med dišeče, zelene trate, 

povedat soncu in vetru,

da še vedno mislim nate.

 Pridejo trenutki, ko moram sama  nekam v hribe.   Mislim pustim  svojo pot in ubiram korake v tišini, ki me pomirja.  Še zjutraj ne vem, kam me bo nesel korak. Razmišljam, še najbolj me mika  potepanje na Babo. Mogoče je ostalo še kaj snega od zadnje pošiljke?  Dan je krasen, kot nalašč  za v hribe. Peljem skozi Dovje, sonce že zlati pokrajino. Parkiram na Ravnah, sama sem. 

 Mrzlo je,  veter piha in si potegnem  kapo čez ušesa. Skozi rokavice  mi je hladno. Sonce se prebija skozi veje in na razgledišču se pokažejo vrhovi. 


Pri klopci se cesti pridruži  stezica z  Dovjega. 

 Čez Starko grem. Velik jarek je pred začetkom poti v gozd.  

Začenja se strmina, ki ne odneha do planine.  Gledam pod noge in  gledam naokoli. Jesenske lepote je že otresel mraz in veter. Le posamezen grmiček še blesti v zlatih barvah.  Kurice se prebujajo v zatišju gozda. Nekaj malih belih cvetov že kuka izpod zelenega  listja.

 Zvončka sta nekam tiho. V mislih se potepamo  skupaj, lubici moji.  Nad gozdom se že svetlika. Kmalu bom pri starem  viharniku. Sonce ga obsije, vedno manjši je.. Planina, Dovška Rožca je pred mano. Greben do Hruščanskega vrha je že na ogled.


 Veter  šumi okoli ušes. Daleč na koncu pobočja  se vidi vrh Dovške Babe. Gubno, Lepa Plevelnica, V. Kurjek so s te strani brez beline.

Pot mi je poznana in vem kaj me čaka. Na Info tabli so označeni le glavni vrhovi, lahko bi bili vsi.

 Krasna panorama  Julijcev je moja kulisa, vse od Pokljuških gora  do Višarij. 


Stojim in občudujem ta krasni gorski svet. To prostrano divjino, ki razveseljuje mene in še mnogo mnogo drugih. Prepozno je prišel moj čas za hribe. In prehitro bežijo leta, ko jih obiskujem.  Pri pastirski koči malo posedim, da se naužijem lepot, ki so mi  še dane. Helikopter nekaj rešuje blizu Triglava. Pa se odpelje  naprej, megla se nabira okoli vršacev. 

Takrat

ko je zrak

poln židane volje,

pojdi vrh gore;

saj tam,

kjer vse razodeva

najlepšo besedo sveta,

ti srce poje.

 Mraz me prežene in veter piha na vseh straneh koče. 

Odpravim se v strmino. Ves čas pogledujem nazaj. Tudi Mojstrana se vidi in cerkvica na travniku. Grančišče  je  še v  senci.



  Z zmernim korakom se vzpenjam, sledovi snega so pred mano.  Stol in greben Belščice je bel.  Sneg se je obdržal in jutri bo zapadel nov. Meglice kraljujejo po nižinah. Tudi Kepa  je bela.



 Grmički ruševja so  okrašeni s snegom. Beli kupčki snega na osončenem kraju so kot okraski na dreveščku.  Lepo! 




Škrlatico že objemajo meglice.



 Rumeno in belo, igra narave.

  Severne stene so prepadne, ne hodim čisto ob robu. Pa so tam razgledi najlepši.




 Kepa, Gubno, Visoki Kurjek. Dve kavki  preletavata vrh.   Še malo, zadnji ovinek in sem na vrhu Dovške Babe, 1891 metrov  visoko. "Baba, na vrhu sem", sem vesela.

 Odleglo mi je, prijeten občutek  v prsih me pomiri. Nasmešek se prikrade na obraz, lepo, lepo je v hribih.  Veter piha,  belo okrasje se priklanja. 




Vleče me po grebenu na Hruščanski vrh. Še Koprivnjak se vidi." Dovolj je Majda", si rečem. 

 Počasi objamem s pogledom ves gorski svet okoli mene, oblačke pri sosedih in se spustim navzdol.


Lepo se vidi steza na Lepo Plevelnico. Smo šli enkrat preko te lepe gore na Visoki Kurjek.


Pomrznjena zemlja se mehča in  potke so blatne. Rajši ubiram korake po travah. Hitro sem nazaj pri koči.

 Naredim si počitek ob gledanju vrhov. Kavki sta prišli za mano, na vrhu ni bilo malice.

 Za vse je dovolj.  Mlad tekač priteče do koče, se za trenutek ustavi in že odbrzi proti dolini. Nazaj grem po cesti, mi je ljubša krožna pot.  Zanimiva betonska podlaga.. Stol je zopet na ogled. Oblački krasijo modrino neba.


Cesta od planine do zapornice je nasuta, lepa.  Avto je parkiran čisto pri vrhu. Tudi  skozi Dovje in do  zapornice ni slaba.  Sonce riše krasne sence po cesti, ko se peljem proti dolini.

 Po GPS sem prehodila 7.00 km in naredila okoli 690 m višincev. 

 Lepo je bilo, sprehod za dušo in srce.. 

In ker dar je dan sam,

ti od povsod odmeva

samo: Rada te imam!

 / Rada Polajnar - Gore/


sobota, 19. november 2022

Potepanja v dežju - Dobrna

 Potepanja v dežju - Dobrna in malo naokoli. 

To ne  uspe vsakemu, da že spomladi  rezervira dopust v dežju.

Večer, tišina in slovo od dneva.

Dan dnevu je enak že dolga leta,

kaj ura pozna, kaj tema obeta,

le sij srebrne lune razodeva.

 To je zgodba z zamikom, iz začetka oktobra. 

Prihod v Dobrno, trenutno izgleda lepo z mojega okna..

 Tri tedne prej in tri tedne kasneje žari sonce in prijetno greje. Ko prihaja čas za naš dopust pa lije kot za stavo. Ne moremo nič, zgoraj so nam namenili dež. So se pa malo zmotili, če mislijo, da bomo samo počivali. Najprej si ogledamo bližnjo okolico. Staro zdravilišče Dobrne in si poiščemo lokal, kamor  hodimo na  kofetke, vročo čokolado in kakšno pivo.  Lep je  aranžma v avli  recepcije.


Potok Dobrnica šumi mimo lepe hiške.

 Dopoldne si  vedno vzamemo čas za kopanje in masaže, po kosilu pa ajdi gremo. Najprej je na vrsti  Soteska  hudičev graben.  Ulice so prazne, mi pa strašimo z dežniki. Imava jih v nahrbtnikih, pridejo prav.  Na levo bi morali zaviti, pa zagledamo na hribčku cerkev sv. Miklavža. Kar odnese nas na to pot.  Še rositi je nehalo,  ko hodimo po mokri travnati stezi. 








 Ogledamo si cerkev sv. Miklavža z vseh koncev in nadaljujemo  po poti navzgor, do lepega znamenja ob cesti. 



Veliko poti je v Dobrni kratkih in dolgih. Nadaljujemo po Anini poti. Malo v strmino in potem po kolovozu, ki se polagoma vzpenja in spušča. 


Krasni so razgledi na hribčke, ovite v meglice. In hiše posejane naokoli, so kakor  okraski sredi gričev, lepo je.





 Kostanj leži po tleh in orehov je polno. Spustimo se po gozdni poti in se ustavimo pri  ruševinah, vile Ružičke. 


Nadaljujemo  po sprehajalni poti, mimo lepih dreves. Potok Dobrnica  žubori ob poti.  Povsod je polno stopničk do vode.   Dež in veter sta  nanesla listje na mize in naš lokal je zaprt.



Telo lenobno bolj in bolj preveva,

beseda ne, le misel v um ujeta,

kaj dobro duši, kaj slabo; razpeta,

v ne več nemirnem snu, se razodeva.

 Tudi cerkev   sv. Marije Vnebovzete v središču Dobrne si moramo ogledati. Veliko šteng je do vrha, sem jih štela pa ne vem več. Tudi v notranjost pokukava z Blanko. 






Všeč so mi cerkve zunaj in znotraj in znamenja ob cesti tudi.
Vse odraža neko obdobje, del preteklosti in lahko si zamisliš življenje takrat in danes. Še svečke prižgemo, vsak s svojo mislijo na drage,  ki jih ni več med nami.. Pri stopnišču ob latniku  raste potomka stare trte in kmalu bo trgatev. Je zaščitena. 



Naš hotel Vita se že od daleč vidi. 



Naslednji dan se obeta malo lepše vreme.  Predlagam, da se z avtobusom peljemo v Celje. Blanka je hitro za akcijo. Brat pa mora zraven, čeprav se mu ne ljubi. 



Celje je polno rož. 


V daljavi gledamo grad, mogoče? 


Ogledujemo si visoke stavbe, čudovite fasade okrašene z ornamenti in povsod je polno cvetja. 





Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.

——Alma Maksimilijana Karlin, 

Mimo Alme Karlin nas vodi korak. Naše prve popotnice po daljnem svetu. Tudi Plečnikov  vogal si ogledamo.








 Ljudi je povsod polno..  Za ogled   ruševin celjskega  gradu imamo premalo časa.  Večino cerkva ni odprtih.
Tudi mimo kipa Antona Martina Slomška v parku,  nas vodi korak.  Lepo je mesto Celje in neverjetno veliko cvetja imajo povsod. 






Še ob kolesarski in peš poti  so ograje okrašene z rožami.


Avtobusna postaja v Dobrni  je pri starem zdravilišču..  Ob povratku se sprehodimo skozi park.  Mimo Pitnika vode, tudi kozarci so poleg. 




Kot običajno se odpravimo še po nakupih in v naš lokal na kofetke. 
 Gledamo table, na vrsti je dolina mlinov. Dež lije kot iz škafa. Milan  brunda nekaj vase, me ne gane, gremo. Blanka nima nič proti, ko se vzpenjamo mimo starih stavb zdravilišča. 


 Najprej si ogledamo muzej na prostem. Hiša kulturne dediščine - Polenek. Staro kmečko orodje je na ogled.  Nikogar ni v tem vremenu,  najavili se pa tudi nismo. Saj se dovolj vidi tudi  tako. Utrip  nedavne preteklosti.. 





In s snom prikradejo se tihe sanje

podobe svetle - duše posvetilo.

Ponujajoč odgovor na vprašanje.

  Na vrhu griča  vidimo ruševine Kačjega gradu. "Mogoče", si mislim? 



 Kažipot za Volkov mlin je ob cesti. Gremo, čeprav je mokro in spolzko. Brat ima mokro tudi v teniskah in godrnja, Blanka je tiho. Ne odneham in  nadaljujemo. Kmalu smo pri klopci in spodaj se vidi Volkov mlin.





 Voda je speljana po lesenih žlebovih mimo kolesa. Žubori ob poti in kmalu smo pri mlinu. Še od blizu grem pogledat. Mlinska kamna sta prislonjena ob steno, voda se peni in mostiček je ves moker.


Pri hiši  vprašamo za pot,  do ruševin gradu.  Bolj na kratko nam  razloži prijazna domačinka. Prav ima, samo znamenja ob poti sta  dva in gremo nekaj časa v nasprotno smer. Potem  zagleda Milan na  griču ruševine Kačjega gradu. Nismo daleč stran.  



Še krave na pašniku nas občudujejo. Saj je lepo hoditi tudi v dežju, če imaš dobro obutev in dežnik nad glavo. Jablane so polne  sadežev.





 Dve pohodnici srečamo, sta prišli po cesti z Dobrne. Nista šli do ruševin je preveč spolzko.  Orehi, povsod jih je polno. Mimo hiše vodi stezica, ki je slabo vidna. Zadaj za stavbo je uhojena pot, ki pa se kmalu izgubi. Nadaljujemo in pridemo do info tabel.


 Še malo in smo pri  strmem koncu poti. Mokro je in drsi. Milan se zažene naprej, je hiter kot gams. Medve z Blanko bolj previdno ubirava korake. Tudi tako se pride. Na vrhu smo, krasni razgledi.





Meglice delajo čudovite risbe.  Stojim in občudujem pokrajino, lepo je.

 Spustimo se nazaj. Korak je še bolj previden, pa gre. Spodaj nadaljujemo po  cesti proti Dobrni.  Dež pa pada, z vseh strani ga nese..  


 
Pri znamenju je zvonček želja, če jih ni preveč...  


 Kar nekaj smo prehodili. Mogoče nam je dižek še polepšal potepanja. Zadnji dan itak ne moremo nikamor. Je že ob pol desetih odhod. Lepo je, čeprav dežuje, nam nariše  nasmehe na obraz. Nekaj  smo si pa ogledali. Po turističnem vodniku je še veliko krajev in znamenitosti, vredno ogleda. Hvala družba, naslednje leto pa spet nekam drugam..

(je v srcu ali umu navodilo?):

"Od kod in koga naj povabim vanje?"

"Prisluhni srcu!" - slišim sporočilo.

/ Rada Polajnar - Sen/