Sevško Zabreška planina

Sevško Zabreška planina...

Sonce pomladi, veselje in smeh, imamo se radi, se vidi v očeh. Sonce pomladi življenje budi, skrita ljubezen se v strast prelevi.

Na hitro se zmeniva zvečer z Zdenko, da se malo predihava. Pa mi zjutraj duhec nagajivec skrije fotoaparat in grem brez njega. Verjetno sta s kolenom, ki je ves zatečen in boleč sklenila zaroto proti meni. Še sreča, da imajo telefoni kamere. Blejsko jezero in stražar na skali nama privabi nasmeh na obraz.

Tudi Zdenki se dogaja, nima sončnih očal s seboj...

Začetek tak ali drugačen, parkirava v Završnici. Potem pa cesto pod noge in obirava korake do ovinka s smerokazi. Pomlad, kako je lepa. Listje je nežno zeleno in ptički žvrgolijo.

Povsod se lahko potepaš, če je le volja. Julijske Alpe so čudovite in Blejska Dobrava na drugi strani reke Save, še hiše razločim.

Na ovinku sva. Smerokazi, desno po cesti je najina smer.

Tudi Maksi se malo posladka, ko greva mimo njega.

Sonce se blešči skozi drevje, cesta je lepa. Najini koraki so prilagojeni nama in dobro nama gre.

Rožice modre cvetijo v travi in tiho šepetajo,"lepe smo."

Prehiti naju avto in se potem nekam izgubi, nikjer ga ni. Oznake, povsod je polno potk za zvedave ljubitelje narave.

Lesa se že vidi. Še malo in pokaže se tudi pastirska koča. Visoko zgoraj pa kraljuje Stol z Belščico. Greben, ki ni prav kratek je pa čudovit.

Kolesar pripelje za nama in naredi fotko.

Smejiva se, fotkava s telefoni in si ogledujeva vrhove.

Poslikam kočo in Zdenko pri harmonikašu. V duetu zašpilata in zapojeta.

Na planincah sončece sije na planincah sončece sije, na planincah sončece sije, na planincah luštno je.

Potem se premakneva na rob planine in v zavetrju hiške pomalicava.

Krasni so razgledi, vasice v dolini in vrhovi pomalem še zasneženi. Lepo je živeti v Deželi Kranjski.

"Paše," pravi Zdenka in se zlekne na klopco.

Še nekaj fotk in se odločiva, da greva v smeri Valvasorja.

Mimo hiške za konje vodi potka. Tu smo večkrat malicali z Marjano, Iro in Žakom. Zvončka se prijetno oglašata.

Žirovniška planina je že mimo. Pa prideva do vikendice in jo ubereva levo po potki. Tudi tam se pride.

Kmalu sva na cesti in nekaj časa obirava korake po njej.

Po bližnjici se nama z Zabreške planine pridruži domačinka, s kosmato bučko. Nadaljevali bosta po bližnjicah.

Vem kakšna je ta pot sva jo prehodili z Iro, strma in ni za moje koleno. Ubereva novo kolesarsko, pohodniško pot. Čisto meni podobno. Je označena toda nič manj strma kakor bljižnice.

Še ceste nikjer ne prečka, da bi lahko nadaljevali po njej. Velik žabon naju gleda. Smejiva se in hodiva in čakava, da zagledava Završnico.

Pa sva, na ovinku zavije potka in je označena. Malo nerodno, če se srečata kolesar in pohodnik.

Lepe so barve pomladi. Še po cesti navzdol in sva pri avtu...

Jezero se blešči, naju pa čaka kofetek v gostišču Zavrh. Nagajivi duhec se zopet vtika. Zdenka odloži palici na travo, ki pa jih ob ponovnem obisku ni več.. Sta se že odpeljali, le ne v pravem avtu, obiskovalci pa taki.

Krasno potepanje le z grenkim priukusom, duhec je dobro izkoristil najin dan. Pa je bilo vseeno lepo!

Sonce pomladi se z roso igra pridi ukradi mi jutro srca. Sonce pomladi, naravo budi barva poljane in klasje zlati./ Danilo Gorišek/

Boromejski otoki in še malo naokoli

Boromejski otoki in še malo naokoli - NADALJEVANJE...

Misli ne izbirajo kod in kam... misli gredo, kamor jih vodi srce./A.N./

Naslednje jutro je na vrsti otok Isola Bela. Poslovimo se od hotela in na obali čakamo ladjico. Med plovbo po jezeru opazujemo otok Isola Madre.

Bližamo se otočku Isola Bela. Obiskali bomo letno residenco Barromeo.

Isola Bella je eden od Boromejskih otokov jezera Maggiore v severni Italiji. Otok se nahaja v Boromejskem zalivu, 400 metrov od mesta Stresa ob jezeru. Otok je razdeljen med palačo, italijanskim vrtom in majhno ribiško vasico.

Letna rezidenca Palača Borromeo na otoku Isola Bella je baročna mojstrovina na jezeru Maggiore, ki jo je družina Borromeo v 17. stoletju spremenila iz skalnatega otoka v razkošno rezidenco.

Palača je v obliki črke T, ki se razteza čez severni del otoka. V njej si lahko ogledate več kot 20 bogato okrašenih sob, vključno z dvorano Sala di Napoleone, kjer je prenočil Napoleon Bonaparte, in glasbeno sobo, kjer je leta 1935 potekala konferenca v Stresi.

Zopet imamo slušalke na ušesih, ko nas vodič Marko vodi po sobanah. Varnostnica vedno opreza za nami, ko nam vodič razlaga kroženje zraka iz jam v zgornja nadstropja. Malo na skrivaj fotografiram. Hodimo iz sobane v sobano in se spustimo tudi v jame.

Notranjost je polna slik po stenah in čudovitih okvirjev.

Ni videti konca, lepo je občudovati stare slikarje.

Zanimiva je ta palača, polna skrivnosti in čudovitih motivov.

Šest umetnih jam je v pritličju, okrašenih s kamenčki, školjkami in vulkanskim kamenjem, ki so bile zasnovane kot hladno zatočišče pred poletno vročino. Spustimo se postopnicah v spodnje prostore - jame. Ogledamo si tudi dimnik.

Na koncu si ogledamo še ogromne tapiserije..

Nato imamo prosto za ogled visečih vrtov - pravijo jim kar Babilonski vrtovi..

Kipi, cvetje in prekrasni razgledi se vrstijo. Zaradi blagega mikropodnebja na jezeru tukaj uspevajo rastline, ki jih v tem delu Evrope redko vidimo, vključno s kafrovci, agrumi, vrtnicami, magnolijami in azalejami.

Vrtovi niso klasični ravni parki, temveč so zgrajeni v obliki piramide z desetimi terasami, ki se dvigajo 37 metrov nad gladino jezera.

Najlepši razgled na celotno strukturo "visečih" teras se odpre z zgornje ploščadi, od koder vidite tako geometrijske vzorce cvetličnih gred kot modrino jezera v ozadju.

Po urejenih zelenicah se prosto sprehajajo redki beli pavi, ki so postali zaščitni znak otoka in dodajajo pridih pravljičnosti. Belega smo videli le enega in še ta je počival.

Viseči vrtovi na Isola Beli veljajo za enega najlepših primerov italijanskega baročnega vrtnarstva na svetu. Njihova arhitektura je zasnovana tako, da otok od daleč spominja na razkošno ladjo, ki pluje po jezeru Maggiore. Z gradnjo so začeli daljnega leta 1680. Tudi račke in ptički uživajo v tem raju.

Čudoviti vrtovi, poslavljamo se od njih in otoka Isola Bela. Na obali čakamo ladjico, ki nas bo odpeljala na otok Isola Pescatore.

Isola Pescatori (Otok ribičev) je edini od Borromejskih otokov, ki je naseljen celo leto in ohranja svojo pristno, preprosto podobo.

Otok zaznamujejo ozke, tlakovane uličice in visoke hiše z dolgimi balkoni, ki so jih nekoč uporabljali za sušenje rib.

Namesto malice nam je vodič uredil kosilo- špageti bolones. Zelo so okusni in da je šlo lažje po grlu je poskrbljeno tudi za pijačo. Potem se z ladjico odpeljemo do pristana.

Čakamo vodiča, posedemo se v avtobus in naše potepanje proti domu se prične.

Pa še ni vsega konec, za slovo si ogledamo še nekaj znamenitosti v mestu Veroni. Peljemo se čez most reke Adiže. S postajališča nadaljujemo ob starodavnem zidu. Pa smo na glavnem trgu.

Slavni amfiteater ves čas obnavljajo in malo kasneje si gremo ogledat notranjost.

Arena v Veroni je eden najbolje ohranjenih rimskih amfiteatrov na svetu in osrednji simbol mesta. Zgrajena je bila okoli leta 30 n. št. in je danes tretji največji amfiteater v Italiji, takoj za rimskim Kolosejem in amfiteatrom v Capui.

Hodimo mimo stranske ulice Romea in Julije in Dantejevega kipa in nadaljujemo proti vladarski družini Scaligeri. V Veroni so najbolj znani in vidni sarkofagi povezani z vladarsko družino Scaligeri (Della Scala), ki je mestu vladala v 13. in 14. stoletju.

To je eden najpomembnejših spomenikov gotske umetnosti v Italiji. Gre za skupino monumentalnih grobnic na prostem, ki se nahajajo ob cerkvi Santa Maria Antica, tik ob trgu Piazza dei Signori.

Sarkofag Cangranda I.: Najznamenitejši sarkofag, postavljen nad vhodom v cerkev. Na vrhu je kopija kipa Cangranda na konju, ki se značilno smehlja (original je v muzeju Castelvecchio). Sarkofag Mastina II.: Razkošno okrašen z gotskimi stolpiči in kipi angelov. Sarkofag Cansignoria: Najbolj kompleksen in okrašen s številnimi kipi svetnikov in reliefi.

Imamo še malo časa in dobimo se pri starem sramotilnem stebru. Vodič nam razlaga o pomenu Vetri -ov. Označevanje vetrov v starih časih je bilo ključno za preživetje pomorščakov in kmetov, saj so vetrovi narekovali vreme, varnost plovbe in kmetijska opravila. V preteklosti so vetrove poimenovali po smeri neba, iz katere so pihali, in jim pogosto pripisovali božanske ali osebnostne lastnosti.

Po ogledu sarkofagov se vrnemo nazaj do arene in vstopimo. Notranjost je temačna in odprta arena je zelo velika.

Prvotno je arena sprejela okoli 30.000 gledalcev, danes pa je zaradi varnosti število omejeno na približno 15.000. Zgrajena je bila iz značilnega rožnatega in belega veronskega apnenca. V antiki je gostila gladiatorske boje in javne spektakle. Večji del zunanjega obroča je bil uničen v močnem potresu leta 1117. Amfiteater je svetovno znan po svoji izjemni akustiki, kar omogoča izvedbo opernih predstav brez uporabe mikrofonov.

Po ogledu počakamo vodiča in se ob starem zidu vrnemo do našega Rozmanbusa. In dolga pot proti domu se začne...

Čudovito potepanje, super družba, lepo je bilo.

Podatki so s spleta.

Resnica je kot sonce. Zaradi nje vse vidimo, ne moremo pa je gledati. / Victor Hugo/