četrtek, 21. maj 2015

Bele princeske ...

 Narcise...
 
 
Dan počitka za Iro in greva pogledat še bela pobočja pod Golico. Vstanem že zgodaj, začneva pri Fencu v Planini pod Golico.  Lepo je hoditi v ranem jutru, ko ti delajo družbo le ptički.
 


 Pod kočo sva, ne greva do nje ampak po smerokazu desno,  v smeri Markeljnove planine.



 Po tej poti skozi gozd greš mimo sedla Suha.  Tam pa po grebenu narcisam nasproti.
Pot je lepa,
skoraj po ravnem, pa še po makadamu ni potrebno voziti.  Ne greva čisto do sedla. Narcise so povsod, vedno več jih je.  Ravno pri el. pastirju zapustiva široko potko in se po  ozki stezici povzpneva čez pobočje, za gozdno mejo.


Kar zavriskala bi od veselja. Narcise, kimajoče glavice, od vetra že rahlo natrganih cvetov  naju pozdravljajo.
 » Dobro jutro, sta že tukaj«.






Klečim in fotografiram. Hlače, čevlji vse je mokro od močne
rose.To je tisto pravo, kar vsako leto požene množice ljudi pod Malo Golico.




 
 Zgoraj sta me dva pohodnika kar malo čudno gledala.
 










 Po sredini pobočja je prava steza od nedeljskih obiskovalcev.
 
 
 Velika gneča je morala biti, danes pa je tak ljubi mir.  Spustiva se   do narcis nad sedlom, potem pa nadaljujeva po stezici proti Krvavki.
 


 
Ampak piha pa na tem grebenu. Vedno  pridejo prav rokavice in topla oblačila. Gledam nazaj, spodaj na sedlu je že parkiran avto. Nekateri bi se peljali celo na Krvavko, če bi jim uspelo. Kmalu bo zopet gneča.   Bele poljane narcis se v ritmu vetra ves čas priklanjajo.  Lepo je gledati ta pobočja, ki tako omamno dišijo.  Spuščam se med narcise in se zopet vzpenjam. Tako lepo je, še Triglav se je pokazal.



 
 Bližje sva Krvavki manj je narcis. Lani jih je bilo v tem koncu veliko več.  Pa saj jih je dovolj malo nižje, nikoli nam ni prav.



 
 Prečiva sedlo in se bližava vrhu Golice.
 






Tista dva pohodnika se že vračala. Kratek klepet in nadaljujemo vsak v svojo smer. Tudi na vrhu močno piha. Le v majhni globeli, kjer  se sneg dolgo zadržuje je toplo. Tam si narediva počitek.  Nisva dolgo sami.  Malo poklepetamo z Barbaro, ki  prepozna Iro, nato se odpraviva  proti koči.




 
 Veliko se jih že vzpenja proti vrhu.  V koči izvem, da je bilo v nedeljo noro. Več kot tisoč obiskovalcev pa se vedno najde kdo, ki misli, da je planinska koča hotel in pokvari še tako prijetno vzdušje ostalih, ki potrpežljivo čakajo, da bodo postreženi.  
 


 
Nadaljujeva proti  dolini, Ira je že malo utrujena. Kar sedela bi. Saj je napovedano slabo vreme in bo lahko počivala. Dva lepa dneva  na vrhovih Karavank, dneva polnih rož, ki jih lahko občuduje vsak, ki  ima rad naravo in lepo cvetje.
 
 

To so lepi trenutki, ki jih je v življenju vedno premalo…
 

 

2 komentarja:

  1. Resnično prekrasni utrinki s potepa med princeskami, čudovito ga. Majda

    OdgovoriIzbriši
  2. Me veseli, da je komu všeč...

    OdgovoriIzbriši