Čez Savske jame na Markeljnovo planino in nazaj mimo Fenca.
"Grem pogledat, če regrat že cveti," se hecam zjutraj, ko gledam sneg po hribih. Parkiram v Planini pod Golico. Vrhovi so zasneženi, uboge rožice, zebe jih in čakajo sonček.
Oznaka za Rudno pot je ob cesti. Grem po njej do odcepa. Cesta je v dobrem stanju, le na začetku so udarne jame. Ubiram korake po široki cesti in poslušam šumenje Črnega potoka. Zelo je vodnat, iz vseh koncev se zliva voda vanj.
Namerno sem izbrala to cesto, ker je poleg drugih tegob prišla na obisk še vrtoglavica in me včasih malo zanese. Upam, da se kmalu poslovi. Tu pa nimam kam pasti. Je že tako, težave se kar vrstijo, ko se nekaj malo izboljša lahko čakaš že drugo. Tam zgoraj dobro skrbijo, da ne morem nikamor.. Ni ravno prijetno imeti ringelšpil v glavi. Strah je treba pregnati takoj, drugače je konec z mojimi potepanji. Mimo Korlnovega rova grem, pa še malo naprej.
Le malo naprej, po mokrem kolovozu je najin travnik z narcisami, Ira. Že dolgo nazaj sva ga odkrili, ko sva stikali za potkami. Bele narcise in mokra trava. Veliko je še neodprtih popkov, travnik je čudovit. Dežne kapljice krasijo stebla in cvetove. Kot biserčki na lepih princeskah.
Zvonček je danes kar tiho in malo potresem nahrbtnik, da zacinglja. Lepo je tu, čeprav sem mokra do kolen.
Vrnem se na cesto in nadaljujem po njej. Potok prijetno žubori, ko se pretaka čez pregrade in hiti proti dolini.
Tabla za Rudno pot, zanimivo branje.
V Savskih jamah so imeli najstarejši rudarski red, ki ga je 24. avgusta 1381 leta izdal grof, Friderik Ortenburški. Med številnimi določili je bilo tudi to, da kdor govori zoper čast drugega, se mora trikrat udariti po ustih in plačati globo. Šele leta 1575 so ga spremenili.
Le kako bi to izgledalo v današnjem času, ko udrihajo drug čez drugega. Kmalu sem pri drugi tabli..
Dve tretjini plače so dobili v zrnju, eno tretjino pa v denarju.
Še eno si ogledam,
zaradi pomanjkanja rude, so rudnike leta1904 zaprli.
Pa sem na planini, gledam koče in sneg po travi.
Cvetovi regrata bodo počakali na toplejše čase, so pa že.
Dva pohodnika se vzpenjata. Malicam na verandi in ju opazujem. Je pa mraz, še puhovko zapnem, piha izza vogala.
Pa bo nekaj novega, tu še nisem šla. Dva avtomobila me prehitita. Mislim da bom prišla ravno tam, kjer sem imela namen. Pomladno zelenje me pomirja in lepi so občutki, ko lahko opazujem naravo okoli mene in nikogar ni. Vodovarstveno območje, se vrstijo table.
Pri tovorni postaji vidim pohodnike, ki se vzpenjajo po poti mimo Korlnovega rova.
Malo poklepetamo, prezgodaj so prišli. Po govorici sodeč so iz Štajerske. Tudi avtobusa jih spodaj čakata So vsaj na zraku in koča je odprta, se bodo lahko pogreli. Spustim se po spodnji cesti, vidim nekaj lesenega. Bivak in Plezališče pod Golico, prvič ga vidim.
Svedrovci se bleščijo v skalovju.
Še malo in sem pri zgornjem zajetju, v Planini pod Golico.
Opojne vonjave narcis se širijo naokoli. Tudi tu je še veliko popkov. Dolgo bodo letos cvetele narcise. Lep je pogled na hiše spodaj in cvetoči travnik ob mokri stezici. Velikokrat smo se zadihali v to strmino, ki se nam je zdela najhujši začetek poti na Golico. Spomini. Takrat še ni bilo stezic mimo Korlnovega rova.
Spustim se mimo Fenca, pa Betela, še malo po cesti in sem pri avtu.
Po GPS sem prehodila 7.50 km, hodila vse skupaj 3.00 ure in naredila okoli 320 m višincev.
Ni bila dolga, vendar zelo prijetna in vesela sem lepe krožne poti. Upala sem da bo bolje, pa še ne kaže tako.
Bo bo, enkrat bo..
Nekega dne je solza rekla nasmehu:
zavidam ti, ker si vedno srečen.
Nasmeh je odgovoril:
nimaš prav, velikokrat sem maska tvoji bolečini..
/ avtor neznan/
