Velika planina...

Sonce, megla, veter pa vendar zelo lepo…

Velika planina je največja slovenska visokogorska pašna planina, ki meri več kot 1100 ha. Leži na nadmorski višini med 1200 in 1668 metri. Okoli 557 ha meri samo ožja Velika planina; od tega ima AS PS Velika planina okoli 500 ha. Pašne trate so obdane  z redkim smrekovim gozdom in ruševjem in posejane z značilnimi kraškimi vrtačami in več kot  100 pastirskimi kočami, na Veliki, Mali in Gojški planini.. Poseben čar daje pogled na visokogorske Grintavce, ki se mogočno dvigajo v ozadju..

Ostalo je  "nacionalizirano" od občine Kamnik, okoli 14 ha je cest in pozidane površine.  V sklop Velike planine štejemo obiskovalci običajno tudi ostale posebnosti z različnimi imeni....

 

Že dolgo sem jo  želela obiskati, to našo lepo Veliko planino. Težko se je uskladiti, če je pohodnikov več, vsak ima svoje obveznosti. Ko se končno zberemo  nam jo pa zagode to muhasto, aprilsko vreme. V Kamniku spotoma poberemo našo prijateljico, bajtarko Heleno. Po lepi gozdni cesti smo kmalu mimo okrepčevalnice na Kranjskem Raku.

Še malo pa smo na Marjaninih njivah.

 Najprej si ogledamo Helenino bajto, potem pa nadaljujemo proti planini.

  Vreme je lepo, Rogatec se sveti v soncu in tudi nam postaja vedno bolj vroče. Ob poti mamljivi vonji dišečega volčina, rumeni šopki trobentic in teloh v vseh mogočih odtenkih, od bele do temno rdeče.

 

Veseli smo, da končno le gremo na to planino. Helena nam razlaga  podrobnosti.  Tako vodičko, ki pozna skorajda vsak grm, kaj šele bajte in bajtarje, nima vsak.  Kmalu smo  na Gojški planini.

 Bajte so razložene po pobočju, med njimi je speljana cesta. Ampak tam zadaj za njimi se nekaj kuha, megla.

Zanimivi, prav posebni so »kaktusi«, tako pravijo bajtarji smerokazom.

 Žafranov ni prav veliko, jih je odnesel zadnji sneg.

Megla je vse gostejša, mrzlo postaja, rokavice so kmalu na rokah. V Jarškem domu na Mali planini popijemo kavo.

Nadaljujemo mimo Domžalskega doma.

Še veter nam je želel popestriti dan in postaja vedno bolj  mrzlo. Kmalu romajo oblačila iz nahrbtnika. "Tam nad cesto je večji travnik posut z žafrani," nas opozori Helena.  Vmes je veliko  belih žafranov -  nunk, lepo je pogledati to pisano cvetje.

Ne skrbi nas vedno večja sivina, ki ne dopušča razgledov. Samo, da ne dežuje.  Kapela Marije Snežne se komaj vidi..

Le malo od kapele je bajtarski parlament. Tu, na tej planini vse deluje.

 

Malo stran Helena pozdravi bajtarja Petra - Srčkovega Petra, enega najstarejših pastirjev. Prijazno nas povabi na ogled notranjosti. Tudi proti prehladu ima zdravilo. Pripoveduje nam o življenju na planini. Počasi se pripravlja na pašno sezono.

Bajtarji se med seboj dobro poznajo. Ne moremo si ogledati vseh krajev, ki nam jih želi pokazati Helena. Tudi Preskarjeve bajte ne, čeprav je nekaj posebnega.  Ta majhna,  siva bajta v kamnitem oseku je  zadnji in edini ohranjeni primerek ovalne bajte v Sloveniji, kakršna je bila še pred 2. svetovno vojno. Bajto pokriva streha iz klanih lesenih deščic, imenovanih  skodle ali šinkelni. Pozimi leta 1945 so Nemci ob pomoči domobrancev požgali vse bajte na celotni Veliki planini.

Zaradi megle ne bi imelo pravega pomena, zato nadaljujemo proti Zelenemu robu. Tam je še sneg.

Tudi s čarobnim pogledom na visokogorske Gritavce ne bo nič. Ne srečamo veliko ljudi, ali pa jih
skriva megla. Tudi bajte se ne vidijo, vse je nekam skrivnostno,  zamegljeno. Gremo mimo posebne klopce, Petrovega kota, prvič je bil postavljen leta 2002,  obnovljen  pa leta 2013, v spomin starosti bajtarjev Velike planine, Petra Dolinška.

Vse postaja sivo, vidimo samo obrise. Imamo srečo, da  imamo svoj sonček  - Heleno, ki nas opozarja, če gremo preveč proti robu. Nam razlaga kaj vse se vidi,  če je lepo vreme. Prepeva pesmi in nas zabava, tudi tiste redke, ki jih srečamo na poti. Za vsakega najde prijazno besedo. Verjetno smo z malo domišljije videli in izvedeli več, kakor, če bi sami hodili po poti, ob lepem vremenu…..Sivina okoli nas je vse hujša. Še »kaktusi«, meni zelo prijetni smerokazi,  se ne vidijo, tako gosta je megla.

Pa jih je na planini veliko. Včasih se za trenutek malo posvetli in pokažejo se šopki žafrana. Na Veliki planini je sneg komaj odlezel in cvetovi so še nizki.

 

 

 Hodimo za Heleno, ne sprašujemo kam nas vodi, ko se vzpenjamo mimo cvetočega resja in skal.

 Megla se je malo umaknila. Na na vrhu Rože vrhov smo, 1666 metrov visoko.

 Tam pa je imela delo, kar tri je morala krstiti. Saj še nobeden ni bil  na tem vrhu. Vse prav pride, pohodna palica in vrvica od psičke Ire. 

 Ob robu Vovkove jame  je še veliko snega.

Tudi žafrana je vedno več.  Bolj se spuščamo, vedno lepše postaja.

 

 

Na Mali planini Helena zopet nekoga pozdravlja. Bajtarja Hermana, župana bajtarjev, ki z ženo in velikim črnim pasjim prijateljem hiti na Veliko planino.

Bolj se bližamo dolini, več je sonca. Na Gojški  se megla podi samo še po robu. Tudi zjutraj je bilo tako. Zopet občudujemo,  šopke žafrana, viharnike, ki kljubujejo  času,  grmičke dišečega volčina.

  Lep dan je za nami. Velika planina je prekrasna tudi v malo bolj sivih odtenkih. Še posebno, ker nam je vse kar nismo videli z malo domišljije pričarala  Helena.   

Hvala naša vodička, bajtarka Helena.

 ŠE PRIDEMO…..