Talež in Tolsti vrh...
Talež, oziroma lovska koča na Taležu leži na robu manjše izjemno razgledne ravnine, sredi severnih pobočij Jelovice nad dolino Save Bohinjke. Zahodno od Taleža se dviga z gozdom poraščen Tolsti vrh. /splet/
Le kam naj greva, se sprašujeva z Marjano. Snegec po vrhovih nama je pokvaril željo. Pa se spomni Marjana, da greva na Talež. Že nekaj časa se dogovarjamo, pa Blanka trenutno ne more z nama. Saj tako lepo turo vedno lahko ponovimo. Peljeva skozi Ribno in na drugi strani mostu čez Savo Bohinjko je parkirni prostor. Cesta do njega ima veliko z vodo napolnjenih udarnih jam. Hitro se pridružita še dva avtomobila.
Se pozna, da je koča na Taležu priljubljen cilj pohodnikov in izletnikov. In tudi vsakdanjih obiskovalcev, ki se vpisujejo v knjigo. Mraz je, rokavice pridejo prav. Čeprav sonček že riše s svojimi žarki sence po travniku in oblački se podijo po nebu.
Zna biti ta, komur pričakovanje
namesto sonca dneve razsvetljuje
potrt, ko dan z nočjo se pomenkuje,
ker spet sesute so njegove sanje.
Ubirava korake, potka je nekaj časa še znosna. Potem pa se začne bolj strmo vzpenjati. Snega ni in pot je suha.
Mimo spomenika NOB naju vodi pot. Tudi nekaj klopc je in znamenje na majhni ravnini. Pa sva pri oznaki in desno se vzpenja najina pot.
Lepa hiška in le malo naprej je lovska koča na Taležu. Še medveda imajo in lahko ga držim za ušesa, se smejiva z sestro.
Čudoviti razgledi so pred nama. Vse vasice so na ogled. Vrhovi gora so sveže pobeljeni. Čudovit razgled, vse od Kepe pa do Velikega vrha Košute.
Koča je odprta le čokolade nimajo. V tem zanosu se odpraviva naprej. Ptički nama vso pot delajo družbo, žvrgolenje se sliši z vseh koncev. Pomlad je, še drevje ozeleni, le vaju lubici moji ni. Le zvončka se oglašata. Ob prvi strmini mi nekaj manjka. Palice sem pozabila pri mizah. Pa se obrneva, še sreča. Pri mizah je info tabla z imeni vrhov, ki je prej nisem opazila.
Vsaka stvar je za nekaj dobra in že ubirava korake nazaj v strmino.
A komur dano je spoznanje,
da brez pričakovanj se izpolnjuje
življenje samo - se razveseljuje
vsega, kar z njim deli poti vsakdanje.
Označeno ni, steza se vidi in se zopet skrije.
Strmina je kar huda pa ne odnehava. Naravnost na greben lezeva. Veter pa zganja hrup, kot bi hotel vse listje pomesti v dolino. Steza postane zopet bolj vidna in kmalu je pred nama Tolsti vrh. Trenutno se še vidi Blejsko jezero in Karavanke skozi golo drevje.
Ko gozd ozeleni pa razgleda s tega vrha verjetno ni. Na drugi strani grebena se spušča krasna stezica. Piha in piha, da se kmalu pobereva z vrha.
Malo nižje si poiščeva prostor v zavetju, za hitro malico. Potem pa nadaljujeva po zaraščeni gozdni cesti.
Iz gozda prideva na krasno jaso s kočo. Veliko hišk sameva ob poti.
Spustiva se na bolj široko cesto in nadaljujeva po njej, dokler spodaj ne ugledava jutranje poti.
Še malo in sva pri mojem rdečku. Oblački so še bolj lepi in zanimivi.
Po GPS sva prehodili slabih 8.00 km in naredili okoli 560 m višincev.
Rožic še ni, le posamezne trobentice cvetijo in rumeno milje ob koncu poti.
Krasno potepanje, hvala Marjana za idejo in družbo.
Brezskrbno radosti se prepustiti
zmore, kogar bridkosti so zaznamovale,
ko zna se v eno, z roko v roko zliti.
/Rada Polajnar iz pesmi - Radost bivanja/
https://www.hribi.net/izlet/ribenski_most_lovska_koca_na_talezu/21/787/1412
