Sveti Lovrenc nad Zabreznico..

 Cerkev svetega Lovrenca nad Zabreznico...

V spomin prednikom in čast sv. Lovrencu..

 Jutro je čudovito. Do sv. Lovrenca greva z Blanko, luštna pot. Vsedeva se na avtobus  in v Žirovnici izstopiva. Mimo Čopove rojstne hiše naju vodi pot. 

Za hišo zavijeva levo in se na koncu ulice povzpneva po betonski podlagi.

 Zgoraj so vrata, ki vodijo po stezi  na desno proti Lovrencu. In na levo do stopnic Vodostana ali stezice za Greben Brezniških Peči. Razgledi so že na začetku lepi. 

Meglice se vijejo pod dolgim grebenom Jelovice.  Polja rahlo zastrta z belino so čudovita. Hodiva naprej in gledam nazaj. Lepo je.  Zamegljeni Babji zob, Galetovec, hribčki okoli Bleda, 

Julijci v ozadju, spredaj pa se šopirita Hom in Boršt.  

 Na prisojni strani že kukajo drobcene marjetice iz mrzle zemlje. Tudi  kurice so kar pogoste. Ponekod, kjer  sonce  toplo greje so že odprti beli cvetovi.

 Opazujem naravo počasi se spreminja. Nekje led drugje zelena trava in zrak je čisto spomladanski. 

 Počasi odlagam oblačila v nahrbtnik, vroče je. Čisto drugače kakor par dni nazaj. Pri stezi za greben se rahlo spustiva na del melišča. Potem se  potka  zopet nadaljuje gori doli čez travnike. Ko zagledam znamenje, sva že blizu male hiške. 

 Zvončka se prijetno oglašata. Stopnice, prehiti naju pohodnica.  Ne hitiva, počasi se vzpenjava.

 Pa sva pri smerokazu za sv. Lovrenca. 

Še  mimo z mahom obloženih skal in sva pri cerkvi sv. Lovrenca, tukaj. 

 Malo se  razgledava, potem je na vrsti zvonček. 

 Naj izpolnijo se želje,

tiste, ki ti v duši tlijo.

Naj te drobne majhne sreče

dan za dnem razveselijo.

Glavno je le eno, zdravje. Še v knjigo naju pozabim vpisat.  Steno krasi mozaik slikarja  Andreja Jemca.

 Narediva si dolg počitek.   Lepo je posedeti na klopci in opazovati gore in ravnice.

 Iz zabrežniške smeri prihiti gospa, ki se vsak dan povzpne do cerkvice. Ja, je treba migat dokler  lahko, smo istega mnenja. Še fotko nama naredi prijetna gospa, hvala. 

Počasi se dvigneva  in se spustiva po štengcah, 170 sva jih našteli.  Triglav v imenitni družbi.

Opazujeva Blejsko Dobravo

  in jo čez travnike  obirava proti  Žirovnici. Zemlja se je že malo segrela in led se tali.  

Še stolpnice na Jesenicah se vidijo in Sava je čudovite barve in cerkev sv. Martina v Mostah.

Vodostan  se bliža in najina pot čez travnike se zaključuje.

 Pri domačiji malo pred Čopovo rojstno hišo mi vedno  privabijo nasmeh  figure iz lesa. Z dovoljenjem lastnice  fotografiram. Je ročno delo gospodarja.  

Čevelj da te kap, še mali bi bil pretežak za nosit.

Kašar, mali in veliki.

To mi je še posebej pokazala gospa, družinski praznik.

 Vitka gospodična in vabljeni na ples s kačo.

Avtobus ujamem za moment, Blanka pa še malo počaka. Odhajava vsaka v svoj kraj.

 Lepo je bilo!

Naj bo vsak dan majhen praznik,

tak, da ti v spominu ostane,

naj ti ZDRAVJA

in pa SREČE

nič na svetu tem ne vzame!

/ Janez Medvešek- Želje/

Zajamniki- najbolj obiskana Triglavska ulica

 Planina Zajamniki, najbolj obiskana hribovska vasica...

Krasno jutro, krpljanje in želja po lepem doživetju me vleče na Pokljuko. Ne grem prav zgodaj, je preveč mraza napovedanega. Peljem se proti Pokljuki in opazujem smreke. "Vav kako je lepo," na vsake toliko časa vzdihnem. Bele smreke oplajhane do tal,  o kako je  lepo.  Na Rudnem polju pa vsa presenečena zagledam gozd le malo oprhan z belino.

 Tolažim se, da bo globlje v gozdu zopet na  ogled kaj lepega.  Tudi planina sama je lepa.  Mraz je in v roke  me v dvojnih rokavicah zebe. Nataknem si krplje in ubiram korake po snegu. Potke so uhojene, glede na lepo vreme nič čudnega.

Sama duša me je.

Telo, kot da ga ni

in dvoje presrečnih,

 iskrivih oči.

Odkrivam, uživam,

kot v sanjah živim.

Čas, ki ga duši

je ostal v dolini.

 Vidim cesto, ki vodi levo skozi gozd. Ne grem po njej.

 Čez bele planjave jo uberem. To pa je užitek za krpljanje. 

Na cesti za Praprotnico vidim  dekleti, ki sta spraševali za pot. 

 Pri hišah na Praprotnici smo  zopet skupaj.

 Luštne stare hiške in stezica, ki vodi navzdol proti cesti za Zajamnike. Dekleti odbrzita naprej, sama pa iščem motive in uživam v zasneženi pokrajini.

 Ni še tako blizu planina in pastirski stani.  Nekaj krasnih motivov ujamem na poti. Sonce v hribih mi naredi veliko veselje in usta so ves čas do ušes. Zvončka se bolj malo oglašata. Tudi  meni pot mine in sem pri planini.

 Čisto na začetku naredim nekaj fotk. Mlad par  se že vrača. Malo poklepetamo, z Vipavskega  sta prišla  in dobim še sliko  za spomin. Prijetna sogovornika sta Alenka in Bojan.  Prepozno se spomnim, pa naredim fotko, ko že odhajata.

 Hodim med hiškami in  lepo mi je. Tudi vrhovi gora so ves čas na ogled.  Dolga veriga vrhov se vleče nad Bohinjem pa do Triglava in še naprej.

 Bolj na levo je speljana ozka stezica, ki vodi na Grošev hrib. Tam je najlepši pogled na Triglavsko ulico. Veliko prijateljev planine in kosmatih bučk  se drenja okoli male hiške.

 Še dekleti z Vrhnike slikam,  fotka za spomin. Klik na sliko se poveča.

Spustim se navzdol in lepo počasi krpljam med hiškami. Pri eni  se ustavim in si naredim malico. Sonce prijetno greje. Malo posedim, potem nadaljujem po zasneženi potki.  Veliko obiskovalcev  je na planini Zajamniki. Bohinjsko jezero se skriva v meglicah.

 Ko se prične uhojena pot snamem krplje in si nadenem  male dereze. Korak je bolj lahek, ruzok pa bolj težek.  Lažje hodim in nahrbtnika  sem vajena. "Adijo planina in lepa ulica," se poslovim na izhodu.

 Kmalu sem pri široko uhojeni poti, ki vodi desno na cesto s strani Rudnega polja.  Dolgo se vije skozi gozd, je pa ves čas uhojena in še markacije srečam. 

Še mimo nekaj hišk me vodi pot.

 Pa sem na drugi strani gozda in konec ceste. 

Ne grem še po njej. Slabo uhojena stezica se vije še naprej skozi gmajno. In nekaj čudovitih smrek je na ogled. 

Potem se priključim uhojeni poti. Tisti zadnji vzponi poti  pa se že vlečejo.

 Komaj čakam, da zagledam strelišče in tekaške proge.  Sneg naredi svoje. Veliko ljudi  sedi na terasi in tekačev je vse polno. Tudi za malčke je poskrbljeno.

 Kmalu sem pri avtu, parkirišče je polno.

 Po GPS sem prehodila slabih 11.00 km in naredila 329/334 višincev in spustov.  

 Krasen dan je za mano.  Lepo, lepo je bilo.

Je tu le modrina, belina, zlato

in pod mano v dolini sivina.

Ne hodim, 

kot ptica 

lebdim!

/Janez Medvešek - V hribih/