Trenutki za dušo, tam na Kleku so nebesa..
Razgledi božanski in vse je na ogled. Lahko opazujem vrhove in doline in občudujem njih lepoto. Pustim avto v Planini pod Golico. Klek in Golica sta že obsijana s soncem.
Spustim se mimo cerkvice sv, Križa, bim bam se sliši v zvoniku.
Nadaljujem po markacijah.
Še nekaj narcis me pozdravi ob poti.
Snega ni, počasi se prebujajo spomladanski žafrani. Na križišču je velik kup smrečja in sonček sije skozi drevesa.
Ubiram korake mimo zadnjih ovinkov. Zvonček se oglaša..
Kmalu zagledam streho pastirske koče in skozi smreke približan Očak.
Jeseniška planina.
Mlada družba s krasnim ovčarjem je že tam.
Nadaljujem po strmem pobočju in se polagoma dvigam.
Pogledujem nazaj strmina je huda.
Žafran cveti in posamezni šopki zvončkov krasijo pot.
Dobra markacija..
Smerokazi so postavljeni. Skozi gozd vodijo mimo obeležja,
gore so že na ogled.
Krasni so razgledi na Julijce in vrhove Karavank.
Naj grem na Hruški vrhu ali Klek? Klek me bolj vleče, lahko nadaljujem naprej. Dovška Baba pa ni v naši občini, bo počakala. Vzpenjam se in obračam nazaj.
Razgledi me vedno znova očarajo.
Ptički žvrgolijo in nikogar ni. Tudi planine so lepe na obeh straneh. Na severni strani je še veliko snega: Hruški vrh, Koprivnjak, Dovška Baba, Gubno, Kepa.
Na Kleku sem, 1753 metrov visokem vrhu. Tudi Petelin-jek mu pravijo, nebesa.
Triglav v imenitni družbi.
Cesta skozi Karavanke, v Avstriji.
Julijci, od Pokljuških gora do Mangarta.
Povsod se vidi, obračam se okoli in občutek je prijeten.. Gledam proti Golici in potki naprej.
Struška in Stol sta še zasnežena.
Pa grem, proti Jekljevem sedlu grem. Spuščam se po stezici ob mejnih kamnih, dokler gre. Ko postane ruševje pregosto se spustim malo nižje. Vedno bolj je zaraščeno in vedno iščem primerne prehode. Nazadnje se spustim na spodnjo pot in nadaljujem po njej.
Pot proti sedlu postaja vedno bolj zasnežena.
Golica me izziva.
Ponekod je sneg še pomrznjen, drugje je pot je blatna. Še spust čez peščeni, skalnati del in potem je potka spet lepa.
Na Jekljevem sedlu je prijetno. Proti Golici se vidi stezica.
Izberem spodnjo pot, tudi ta je pestra gori doli.
Sedem v vrsti, narava je čudovita.
Resje cveti.
Potka z razgledi.
Celo nekaj klinov je proti koncu, teh se ne spomnim.
Še daleč je Planina pod Golico in moj avto.
Do koče stopim, zaprta je.
Zunaj je kar nekaj obiskovalcev, v skupinah sedijo na klopeh.
Na Golici se nekdo sprehaja
Za trenutek se vsedem na klopco s srčkom.
Lepe so te klopce in vedno več jih je. Še pogled na mojo potko in vrhove.
Nove table so povsod, lepše so bile lesene.
Nadaljujem proti dolini, še nekaj jih srečam. Ne grem po novi poti.
Zanima me stara, velikokrat prehojena potka z mojo Iro. V začetku je še dosti prepoznavna.
Globoki jarki so in posekan gozd, ter novi cesti.
Bližam se koncu in pot je čisto spremenjena. Na vrhu je lep vodni hram in spodaj še eden.
Stezica navzdol pa je uhojena kot nekoč.
Včasih je bil travnik poln belih narcis.
Oznake za Golico so še ostale.
Mimo Fenca in Betela pa sem na cesti.
Zagledam ju, dva mlada jezdeca.
Pomaham jima v slovo in kmalu sem pri avtu.
Po GPS sem prehodila 14.00 km, hodila 7.00 ur in naredila okoli 990 m višincev,
Krasen dan, pomlad je čudovita..
Bo bukev se kmalu
v zelenje odela,
ozaljšala z barvo
rumeno - zeleno,
obarvala gozd,
ki prebuja se leno
iz zimskega spanja
v življenje še eno.
Bo bukev se kmalu
v zelenje odela...
... in takrat -
bo pomlad!
/J. Medvešek- Takrat bo pomlad/
