sreda, 16. februar 2022

Nad Dovjem je vedno lepo

 Potepanje nad Dovjem..

               Sonce pomladi, veselje in smeh,
imamo se radi, se vidi v očeh.
Sonce pomladi življenje budi,
skrita ljubezen se v strast prelevi.

  Pot bom ubirala malo po svoje...Parkiram za malo HE, za kakšnih pet avtomobilov je prostora. 

Ravno tam se začne  peš pot za Dovško Babo. Skozi drevje že gledam Julijce.

 


Všeč mi je ta cesta, najlepši razgledi - 2.etapa, Juliana trail.  Za vsak slučaj vklopim še GPS sled. Po malem so ves čas  razgledi ali pa lepe hiške. Cesta v tem času pa je problem zase. Ta vel'ki ovinek in levo gre pot po opisu, na Hribi/net, na Bvaščevo skalo.


 Nekaj časa poledenelo  cestišče pa kopno in to se menjava vso pot.  Do križevega pota imam namen, mogoče ujamem še stezico za  Bvaščevo skalo.



 Že dolgo se nisem potepala kar tako,  brez veze. Pa mi je lepo. Zvonček cinglja.
Grem naprej do križevega pota. Tam je tudi oznaka za Bvaščevo skalo. Nadaljujem po kolovozu, hiške se kar vrstijo. Pa je konec poti, strmo v zasnežen breg  vidim sledi.




Mačice bodo kmalu vzbrstele pomlad se bliža, čeprav počasi skozi špranje.

 Kaj  čem, prediham se navzgor in gledam nazaj. 

  
Tudi vidi se krasno.

Rjavina, Kot, Triglav, Cmir,Vrata, Mojstrana, Stenar, Škrlatica, Vrtaški vrh, Oltar, Špik...


Oddaljujem se od skale,  sledim stopinjam v snegu. Po logiki  moram na greben in potem levo.

 

Je strmo, kar primem je suho ali se premika. Še najbolje mi gre  po  vseh štirih. Pogledujem nazaj. Kakšni kremlji so pred mano  in šopek kuric.


 Vedno bolj se svetlika, mogoče bo pa greben? Smejim se, greben, ja. Na desni vidim streho vikendice. 

 Krasna hiška s panoramskim oknom.

 

 Kakšni razgledi, še v šipi se vidijo gore..Stojim in občudujem..

Na cesti za Dovško Babo sem. Navzgor moram mimo hiške, je privat, pa  vidim stezico čez pobočje in potko na desni.

  Lepe hiške se vrstijo in sledi vodijo mimo njih.

Še malo se vzpenjam in sem  spet na cesti za Dovško Babo.

 Zdi se mi, da bom kmalu na ovinku. Ja, zadnji  ovinek pred zapornico.

  Naprej ne grem, že poznam pot. Obrnem se nazaj in previdno sestopam po  zasneženi cesti. Vse do odcepa za Dovje je sneg.

 

 

 Lahko bi ubrala pot po  bližnjicah in hitreje prišla do avta, pa grem raje po cesti. Moram nabirati kondicijo za nadaljevanje Juliana trail. Tam ni kratkih etap. Luštno je to moje potepanje, še nekaj jih srečam, ki se vzpenjajo. Hiška z razgledi, pa cesta za Dovje in mimo Bvaščeve skale.  

  Sneg v gozdu mi je zakrival sledi, križ na skali se blešči. 

 Ne da se mi več, pa imam opis poti s sabo. Kdaj drugič.

  Po GPS sem prehodila 11 km in naredila 510 m višincev. Zanimive so te moje potke..

Nad Dovjem je vedno lepo!

                   Sonce pomladi se z roso igra
pridi ukradi mi jutro srca.
Sonce pomladi, naravo budi
barva poljane in klasje zlati.

             Pepel in kri





ponedeljek, 7. februar 2022

Gora za dušo - Visoki Mavrinc

Mavrinc,  moja gora za dušo in srce... 

 

Tam na gori ne mislim na nič, le gledam, občudujem in lepo mi je.

Oblaki, vsi zlati, bleščijo

in zrak je čist in hladan,

kakor da plavajo tiho

nad krajino mojih sanj.

Parkiram pri Koči na Gozdu.

 Preobujem se v zimske čevlje, imam ta vel'ke dereze v nahrbtniku. Cesta je kopna in  podam se navzdol, proti izhodišču. Še mlademu paru razložim kje poteka pot, ker ni oznak. Do začetka poti gremo skupaj, potem  si nataknemo dereze. Super prijemljejo ta vel'ke dereze, je večinoma ledeno.  Le kakšnen meter je kopnega vmes. Gozd počiva, tudi v tem času je zanimiv.

 Naravni podstavek

ples v belem,

si malo pobliže ogledam to čudo,

oblečen v zeleno  pomlad prihaja,

zanimive korenine.

 Potka je dobra uhojena in tudi zglajena.

 Veselje  me prevzema, ko  skozi drevje gledam Vavovje in Zadnje Robičje.

 Še malo in sem na grebenu, štengce so na oviri.

 

 Poslikam še Zadnje Robičje, pa Sovno glavo in Vrh Vršiča. Mojstrovka ima že sivo kapo.


 Mladi par se ravno vrača, pokažem jima še pot na Kumlehovo glavo. Bosta šla drugič,  v kopnem. Še malo navzgor in sem pred zadnjim ovinkom. Stojim in gledam. Čez ruševje zgoraj je speljana pot, zanimivo.

Se spomnim, je že bila tudi tako. Običajno je z melišča.. Piha pa vedno bolj, veter šumi okoli ušes.

Bleščijo se zlati snegovi,

plavajoči v sinjini neba,

bleščijo, samotni odsevajo

v majhnem zrcalcu srca.

 Zanimiv ovinek in super razgledi. Usta imam do ušes, čudovito je. Še malo in križ že kaže svojo podobo s skrinjico. Prisank se že vidi.

Sovna glava, vrh Vršiča in obrazi v oblakih, opazujejo me. Mojstrovka je že ovita v sivino. Tudi Šitna glava se ne vidi  in Prednje Robičje.

 
 
Mavrinc moja gora, ki me vedno razvedri.

   Zadnje Robičje, Vavovje, Kumlehova glava, Kumlehi pa Škrbinjek  so še na ogled.


  Tudi gore pred mano imajo predstavo. Sprehajam se po imenitnih  vrhovih od Rigeljnov do Prisanka. Še fotki priložim, za vas.
 
 
 
Pa še ata Prisank.

 
 Planina v Klinu je temačna, proti Križu je veliko snega.
 

 
 Po gorah je povsod razpršena belina. Tudi na Vošci in Kepa je vsa bela. 
 

Spodaj se lepo vidi kopna vršiška cesta in obe koči, Tonkina in Koča na Gozdu. 


 Vpišem se v knjigo, malo prigriznem in uživam.Velikokrat sem bila že na  Mavrincu, poleti in pozimi. Večkrat je bila tudi Ira z mano, sedaj pa le zvonček cinglja. Kar dolgo sem na vrhu, nazaj bo treba. Veter se  malo unese pa le do ovinka. Sestopam čez sneženo brv, ruševje je vse poležano.



 Ko se bo začelo predirati bodo pa luknje. Je zanimivo ni kaj. Za ovinkom pa  par, ki se vzpenja. Še fotko dobim in vesela sem, da sem prišla na Mavrinca.
 

 
 Sta se že včeraj potepala po Mojstrovkah, lepo.  Navzdol gre super, primejo dereze. Še veliko jih srečam, ko se vzpenjajo. Naj jim bo lepo kot je  meni.
 

 
 Po GPS sem prehodila 4.00 km in naredlila okoli 380 višincev.
 

Lepo, lepo je bilo!

In ko izgori to bleščanje

in se nad gorami stemni,

mi v duši obraz tvoj zasije

in duša z njim govori.

/Srečko Kosovel-Večerni oblaki/