Mala Ponca...

Mala Ponca  - Iz italijanske smeri, mimo koče Zacchi.

 

Naše potepanje se prične na parkirišču pri zg. Mangartskem/Belopeškem jezeru. Jutranje sonce je
 ravno obsijalo gore. Smerokazi nas usmerijo proti koči Zacchi. 
 

 
 

Pot je široka, lepa in kmalu smo pri koči.

 

 Nadaljujemo po lepo vzdrževani, stopničasti poti.

 

 Mostički in prehodi čez grape se kar vrstijo, rožic je bolj malo.  Razgledi na Mangart, Vevnico, Kopo
 in številne roglje, so skoraj vso pot.

 Ogledamo si zavetišče, ki je le malo stran od poti. Ima zanimive stopnice za lažji vzpon.
 

 

 Nadaljujemo po prijetni poti. V zadnjem delu poti je grapa, ki se spušča skoraj iz vrha Male Ponce.  Kmalu  se pokaže tudi mogočna Velika Ponca.

 

Smo pod škrbino, naša potka pa zavije malo nižje, levo  skozi ruševje, čez pobočje mejnega grebena, polnega številnih špic. Na eni izmed njih nas opazuje stražar, ki se kar dolgo ne umakne..

 

 

 

 Še malo pa smo na vrhu.

 

 

 Ni prav veliko prostora na Mali Ponci, na višini 1925 metrov.

 

 

 Vsak si poišče svoj kotiček in uživamo v razgledih. Po  kratkem počitku se spustimo do zavetišča.

 

 

 

Tam se usmerimo na levo pot, proti spodnjem Belopeškem jezeru. Stezica večinoma poteka skozi gozd, razgledi so samo na razglednih točkah.

 

Pogled na jezera je čudovit. Vsak ima drugačno barvo.

 

 Del poti je v razsulu, vendar je prehodna, ker jo obnavljajo.

 

 Pri spodnjem Belopeškem jezeru pridemo na glavno cesto. Nadaljujemo po stezicah ob jezeru in opazujemo odseve na gladini vode. 
 

 

 Nad gorami se nabirajo megle in Mangart se skoraj ne vidi.

 

Lepa krožna pot je za nami.

 

 

Še pravi čas smo prišli nazaj. Ko pridemo domov pa prične deževati.

 Kakšen dober občutek!