Čez Mali vrh in melišča..
imamo se radi, se vidi v očeh.
Sonce pomladi življenje budi,
skrita ljubezen se v strast prelevi.
Krasen dan, ko pogledam zjutraj skozi okno. "Gremo Majda," se podim od doma. Le to ne vem kam? Počasi se odpravljam, v Završnico se odpeljem.
Gledam proti GBP in v smeri Stola. Za Mali vrh se odločim in še kam.. Plačam parkirnino za ves dan, saj mi za ure avtomat ne da listka. Je treba podpirati vzdrževalce, lepo so uredili parkirišča.. Pomlad in zelenje, čudovita je narava. Čez most grem in na levo pod objemom zelenih vej.
Sem že boljše volje, svež zrak in ptičje žvrgolenje naredita svoje. To je življenje. Običajno začnem nasproti gostišča Zavrh. Tokrat pa se namenim pri prvi oznaki za Mali vrh.
Pot mi je poznana in že večkrat prehojena. Široka lepa potka se vije vse do grebena. Pohodnika spustim naprej.
Korak je težak, nekaj se me loteva in predihati se moram. Pot mi zaliva obraz. Brišem se in nadaljujem proti grebenu.
Je že bolje. Blizu Brinjevega vrha pridem na greben, le Lipje je še na začetku Nadaljujem, stezica se vije med skalami. Te so mokre in tudi zemlja je namočena od dežja. Razgledi med zelenjem pa so čudoviti, daleč se vidi.
Začenjajo se večje skale in razgledi se vrstijo.
Reber in melišče spodaj. Previdno ubiram korake, spolzko je. Še naprej me vodi korak. Čez Gosjak in lojtro, pa čez skale in pečine se vrstijo.
Na hitro nekaj malega prigriznem in potem nadaljujem. Zvončka se oglašata teren je pester. Že vidim kočico pod stezo in sedlo Vrh.
Vodno zajetje je pred mano in dva kolesarja. Čez Golovec ne grem. Moja pot se nadaljuje po cesti desno. Na levo je Završnica in Titova vas.
V začetku je cesta razdrta, plazovi so jo poškodovali. Kolesarja se že spuščata.
Nato postane široka in pred mano je vodno zajetje. Modrasi se zadržujejo tukaj in pitna voda teče iz studenčka.
Le korak stran je desno potka čez meli, Jalnove meli.
Enkrat sem že šla in všeč mi je ta pot, sončna pot. Nadaljuje se proti Rodinam. Sledi kolesarjev vidim v pesku. Kosmata bučka prihaja. V žepu imam palčke za male sprehajalce. Vilma ji je ime, prijazen domačin jo vodi na povodcu, modrase išče. Malo poklepetava, slikam z dovoljenjem.
Doma pa malo pobrskam po spletu in presenečena ugotovim, da sem srečala priznanega narodoslovnega fotografa, in še kaj, prof. Borisa Kozinca. Prijazen gospod iz Hraš doma. Nadaljujem po melišču in uživam. Ozka stezica in razgledi na Rodine, Hraše, Smokuč, Doslovče, Zabreznico se vrstijo ob poti. Blejsko jezero in vasice okoli njega.
Pogosto se ustavljam. Ne morem se nagledati pokrajine, njiv in zelenih travnikov. Lepa je pomlad, najlepša od letnih časov. Le prehitro mine. Na odcepu sem, po spodnji potki sem že šla.
Pa jo uberem po zgornji, nekaj novega. Veliko stezic je speljanih po gmajni in vse vodijo gori ali doli. Presenečena se nad skalami, ki so pred mano.
Kmalu je pot lepša, le strmina ne popušča. Pogosto se ustavljam, da se nadiham in potem zopet kolenagriz. "Bom, enkrat bom na vrhu," se tolažim na glas. Drugače ne more biti, nekam že pridem. Na grebenu sem, končno. In to ravno pri znamenju in potki, ki vodi v Zavrh.
Vem kam bom prišla. Sprehajalna pot vodi ob potoku Završnica. Le malo nižje je cesta, mimo HE Žingarica.
Vse sva že prehodili z mojo bučko. Še dve pasji dami srečam, tudi Tedi in Piksi malo pocrkljam. Po potki hodim, ki večinoma je lepa, sem jo pred dvemi leti prehodila s krpljami.
Odsek, kjer se stezica izgubi in je le voda, malo začini hojo s krpljami. V kopnem čez vodo ni problem.
Pri gostišču Zavrh zavijem na cesto. In po njej tudi zaključim moje potepanje.
Po GPS sem prehodila 8.50 km in naredila 500/494 višincev.
Zadovoljna sem, čeprav ni tistega pravega notranjega veselja.
Najlepša pa je pomlad. Zamuditi nekaj tako lepega za dušo, se ne povrne nikdar. Lepo je bilo!
Sonce pomladi se z roso igra,
pridi, ukradi mi jutro srca.
Sonce pomladi naravo budi,
barva poljane in klasje zlati.
/Dušan Velkaverh - Pepel in kri- Pomlad/
