Vrbsko jezero

Vrbsko jezero je naš izlet...

Vrbsko jezero je eno največjih alpskih jezer v okolici. Odlikuje ga kristalno čista gorska voda, zato je nadvse zanimivo v kopalni sezoni, saj se segreje tudi do 25 stopinj Celzija. Velik del je žal že zagrajen z zasebnimi vilami, vseeno pa je še veliko skritih kotičkov in javnih plaž.

Naš predsednik DU Javornik Koroška Bela Marjan ve kaj je dobro za nas. Uskladil je promocijo terapevtskih pripomočkov in vsled tega lep izlet na Vrbsko jezero. Odpeljemo se proti Avstriji in naše potepanje se začne. Pozdravijo nas čudoviti parki in povsod je polno rož.

Odhajamo proti jezeru, vmes naredim še kakšno fotko in kmalu smo na pomolu.

Malo počakamo, da pripluje naša ladja. Veliko potnikov se izskrcava na obalo, potem smo na vrsti mi.

Nekaj se dogaja in počasi vstopamo na krov ladje.

Razgubimo se po palubah, vsak po svoje in plovba se začne. Pomol je prazen za nekaj časa.

Počasi polzimo s kraja obale, kjer valovi tiho šepetajo skalam, veter v laseh in sonce na obrazu, prepustimo se jezerskemu utripu in času.

Odpirajo se krasni razgledi. Ob Vrbskem jezeru se je v drugi polovici 19. stoletja razvil edinstven arhitekturni slog, imenovan arhitektura Vrbskega jezera. Ko je bila leta 1864 zgrajena železnica med Dunajem in Celovcem, so bogati dunajski meščani, plemiči in umetniki začeli ob jezeru graditi razkošne poletne rezidence. Za te stavbe so značilni romantični stolpiči, lesene lože, razkošne verande z razgledom na vodo, čudoviti napušči in slikovita okna. Najpomembnejši arhitekt tega obdobja je bil Franz Baumgartner.

Zgodovinske vile iz časa avstrijskega cesarstva so prepoznavne po asimetričnih strehah, bogatih lesenih balkonih in velikih vrtovih, ki segajo vse do obale. Mnoge med njimi imajo svoje lastne lesene čolnjake. Sprehajam se po ladji, kmalu se mi pridruži še Darja in raziskujeva in fotografirava. Vmes je tudi nekaj postaj in lepo je povsod.

V daljavi se kmalu prikaže stolp, ki s plovbo po jezeru postaja vedno višji.

Razgledni stolp Pyramidenkogel (slovensko na Jedvovci) je z natanko 100 metri višine najvišji leseni razgledni stolp na svetu. Stoji na hribu nad južno obalo Vrbskega jezera (na 851 metrih nadmorske višine) in ponuja dih jemajoč panoramski pogled na koroška jezera in Alpe.

Iščem našo družbo in vmes fotografiram čudovite stavbe na obali. Še na zgornjo palubo se povzpnem. Naši imajo najlepše razglede.

Vrbsko jezero je nekaj, kjer ni pomemben cilj, ampak posebno doživetje. Prepustimo se umirjeni plovbi po turkizni vodi in pred nami se odpre čudovit svet, kjer se narava in človeška ustvarjalnost zlijeta v eno.

Izza zelenih krošenj, ki vodo krasijo, stare vile ponosno v soncu žarijo, z lesenimi balkoni in stolpiči iz sanj, ujeti v preteklost, a odprti v nov dan.

Ladja pluje, mi uživamo in čas prehito teče. Jezero je dolgo slabih 17 kilometrov, široko največ 2 kilometra in globoko največ 85 metrov in ima zelo čisto vodo. Napajajo ga podvodni vrelci, obdajajo pa ga z gostimi gozdovi poraščeno zeleno gričevje in beli alpski vršaci, kar ustvarja edinstveno mikroklimo, ki še najbolj spominja na mediteransko. Zato mu rečejo kar, 'Koroško morje'. Podalpska arhitektura Koroške se ob jezeru spremeni v romantično in igrivo, pred očmi vstajajo podobe barvitih vil s kopališči, okrašene z vrtovi in sadovnjaki ter zasebnim dostopom do plaže.

Ladja pluje in lepi utrinki se vrstijo. Vmes obiščem še mojo družbo, uživa.

Še malo v notranjost pogledam, tudi tam je nekaj naših. Vsi se imamo lepo.

Grad in cerkvica na obali, čudovito. Stolp se vedno bolj razločno vidi. Že iz ladje igleda zanimiv.. Iz vrha stolpa se lahko spustimo po toboganu. Do vrha stolpa pa prispemo z dvigalom ali pa peš po 441 stopnicah. Primerni so tudi za vozičke, berem na spletu.

Obala in čudovita hiška kot iz pravljice.

Še malo na spodnjo palubo pogledam.

Plujemo, plujemo in bližamo se naši zadnji postaji. Tam kjer smo vstopili tudi izstopimo. Na zgornji palubi nam mladi fatje oblečeni v lila drese mahajo v pozdrav.

Lesketajo se vodne gladine, ko biseri sončka ustvarjajo mir, vse lepo prehitro mine in v srca naša se zopet naseli nemir.

Naša pot vodi mima trga, lepih jeklenih konjičkov, cvetočih rožic do avtobusne postaje. Tam nas že čaka avtobus. Veseli smo lepega izleta in vožnja hitro mine. Lepo je bilo in hitro smo nazaj na Jesenicah. (Podatki so s spleta.)

Naj uživajo tudi tisti, ki niso bili z nami...