Hotunjski vrh v soncu in dežju

Hotunjski vrh v soncu in dežju...

Včasih nas hribi lepo presenetijo takrat, ko vremenska napoved ni popolna. Namesto stezice so naju pričakale visoke mokre trave, prava džungla travniškega rastja. Vedno sem hodila po tej poti pozimi ali spomladi. V tem času pa so trave visoke in med njimi polno kopriv. Proti revmatična terapija deluje še naslednji dan.

Vreme bo dopoldne lepo, berem na Arsu. Pa greva z Zdenko na Hotunjski vrh. Parkirava malo stran od gostišča.

Kot je pri meni običajno greva po levi navzgor. Tako sva vedno hodili z mojo Iro. Dolgo je že tega, sedaj pa le zvončka cingljata in mi obujata spomine. Mimo lesene bajte, ki se je že sesula vase in naprej proti zgornji poti.

Visoko nad hišami, kjer svet se malo odpre, kjer sonce in megla objemata v daljavi gore, leži pisana preproga rosnega sveta, kjer trava je visoka in v kapljicah blesti se vsa.

Noro, kako visoke so trave. Vse sorte rastja, po občutkih na nogah je veliko kopriv. Gledam kje naj hodim, saj gre Zdenka prvič na ta vrh. Med travo so cvetoči lučniki, zdravilne rožice in kukavic je veliko. Vsaj pisano cvetje privablja nasmeh na obraz.

Mokroto že čutim v čevljih, nič ne pomaga do zgornje potke morava.

Na potki sva, še ta je vsa zaraščena. Trave se bleščijo in sonček prijetno greje. Polagoma se dvigava proti najinemu vrhu.

Pri ostankih vlečnice je le še malo navzgor. Zdenka ima nov vrh, sicer je v starih časih smučala po smučišču, le na vrhu še ni bila.

Hotunjski vrh 1107 metrov visoko. Razgledi na Blejsko jezero so čarobni. Skozi objektiv ujamem bele meglice, ki so zadnje čase pogoste. Še Julijci se vidijo, od Ogradov do Debele Peči. Sediva na klopci in uživava.

Opazujeva smreke, kako iz cvetov nastajajo novi storžki.

Igram se z metuljem, ki ne ve kje bi pristal. V trenutku naju zagrne sivina, zagrmi in zatreska in ulije se dež. Hitro se skrijeva pod nizko smrečje, da si natakneva anoraka.

Nad Julijci pojavi se temna sivina, močno grmi in kar naenkrat se zgodi. Smejiva se z Zdenko, ko pod smrečje hitiva, da iz nahrbtnika zaščito dobiva.

Sestopava po drugi strani. Tam je potka lepa in uhojena. Stezo objemajo trave, kapljice se lesketajo na travniškem cvetju in lučnik je glavni. Narava je željna mokre osvežitve.

Dežek pada in polzi po nama, narava diši po zemlji in cvetlicah. Visoka trava je od dežja in vetra poležana in hiše se že vidijo.

Uživava, smejiva se in si ogledujeva rož'ce in poležane trave.

Kar prekratek je ta najin potep. Pa saj se v tem čudnem vremenu težko odločim, kam naj grem.

Med travami lučnik ponosno žari, rumeni cvetovi pozdravljajo naju mimogrede. Kratko pa sladko se strinjava obe, naj sije sonce ali pada dež, je glavno le, da se nekam gre.