Sveti Peter čez plezalno

Sveti Peter nad Begunjami je dostopen čez plezalno steno.

Se malo čudno sliši in bere, je pa res.  Delček poti lahko uživaš na stopah in klinih in si pomagaš z jeklenico.

  Parkiram zjutraj v Krpin-u. Komaj odložim nahrbtnik se prismuka k meni muca in se ovija okoli nog. Malo jo čoham, celo na nahrbtnik zleze, da je bližje.

 Le malo naprej je oznaka za Trim stezo.

 Grem po njej skozi gozd, vse je lepo urejeno.

  Ko se steza pri travniku zaključi, so naprej oznake za plezalno pot. 

Pri hiški zavije potka levo, dobro je označena.

Begunje spodaj so še temačne. 

Okoli Dobrče se  svetlika sonce.

 Stezica je luštna, skoraj vodoravna in hitro sem pri plezalni steni.  

 Ima vse kar imajo velike: opozorilo, stope, kline in jeklenico.

 Le hitro  je konec. Za posladek  pa je. Sonce se blešči in jo komaj ujamem v objektiv.

Potka naprej se lepo nadaljuje in se priključi tisti iz vasi. Mimo znamenja osmega križevega pota vodi. Je na novo označeno, tudi devet in deset sem opazila.

Nekaj lepega je na ovinku. 

Zemlja nam ne pripada: pripadamo Zemlji.

 Potka je lepa, suha in hitro sem pri kapelici. 

 Resje žari ob poti in zgoraj se vidi cerkvica Sv. Petra, nad Milkino domačijo.

  Nad Dobrčo se blešči,

 Stol se razkazuje, 

 Veliki vrh na Begunjščici ima še belo kapo. 

Tako od daleč se zdi, da pobočja že kažejo gola rebra. Ob robu vzletišča grem in opazujem 

Begunje spodaj.

Blejsko jezero približam

in Očaka s sosedo Rjavino

 Nekdo prihaja s kosmatincem. Dolgo ju ni za menoj.

 Ko že mislim, da sta obrnila, me prehitita pod Sankaškim domom. Luna, prijazna kuža mi pozira.. 

Fajn družba,  z lastnikom malo poklepetava. Iz Radovljice sta. Luna se dobrika okoli mene,  lepa je. Božam jo, čoham in fotkam. 

Gorati lepotci se skrivajo za Babjim zobom. Spodaj pa vasice razmetane naokoli. 

Še do lovske koče stopim.

 Tam je lepa razgledna točka. Teloh  že spreminja barvo.

 Stopim malo nižje, še Kepo ujamem v objektiv in Dovško Babo. 

 Jesenice  se vijejo skozi dolino  in  Julijci so  okrašeni z belino. Dolga veriga: od Pokljuških gora pa do Vrtaškega Slemena.

Tudi  Luna je tu.

 Spustim se nazaj do Sankaške, nikogar  ni. Pri cerkvi jih že nekaj srečam.. 

 Še do kapelice za cerkvijo stopim. Včasih je bila to romarska pot. Tudi Marijina kapelica pri cerkvi sv. Petra je bila vzrok za romanje na goro. Pod kapelico je naravna kraška jama, iz katere piha. Prekrita je z rešetko. Ljudje  so ji pripisovali zdravilen pomen.

 V času turških vpadov so pri cerkvici sv. Petra s kresovi opozarjali okoličane pred nevarnostjo. Danes pa je sv. Peter na gori le priljubljena sprehajalna točka. Sedaj, ko del poti vodi čez plezalno steno, bo obisk še večji.

Pri sestopu naredim velik ovinek, da ne hodim po privat zemljišču. Pri trim hiški trenirajo mladci, dvigajo se in spuščajo. 

V Krpin -u se je nabralo avtomobilov, pa je gostišče še zaprto..

Po GPS sem prehodila 4.50 km, hodila 2.20 ure in naredila okoli 335 m višincev. 

Luštna, kratka tura.

Tam v daljavi, ne ve se, kam ptič leti,

tam v nižavi, ne ve se, kam se spusti

na skrivaj;

tako v duši lep trenutek zbeži

in ne vemo, kam, kje se zbudi

še kedaj.

/Josip Murn- Trenutek/

Opis poti

Na Vršiču kraljuje zima

Pomladna tura  ali zimska, odločim se za zimsko. 

  Slemenova špica v snegu me  mika in cesta je kopna,  Martuljški lepotci.

 Na Vršiču pa kraljuje zima. Mraz, veter in pomrznjen sneg me pričakajo na prelazu.

 Parkirišče  je prazno, res je še malo zgodaj. Veter nori okoli avta, spet piha. Stopim  ven in gledam na drugo stran proti smerokazu. Nobene sledi ne vidim za preval Vratca. Nataknem si ta vel'ke dereze in cepin v roke in se podam dogodivščini naproti. Malo naravnost po spominu, potem ugledam sled. Ni jih veliko šlo,  sledi vodijo vsaka po svoje. Sneg je trd, zelo pomrznjen, piha kot za stavo. Dobro, da sem se zimsko oblekla. Šiba  me v obraz, solze tečejo pod očali. Potegnem kapuco čez kapo, ni dosti bolje. Korak za korakom se vzpenjam po strmem pobočju. Ni lepe potke skrite med ruševjem, kot poleti. Le poševna sled čez strmino. Ena sama belina.  Vrhovi ruševja  se zibajo  v vetru in šepetajo, "Majda zima je, zima." V kopnem je čisto drugače.  Čakam trenutke, ko se veter malo umiri in hitro naredim kakšno fotko.

 Krasne so gore od Rigljice do Prisanka. 

Gledam proti Robičju,  daleč je še. Previdno  se vzpenjam, ustavljam, razmišljam naj se obrnem? Do Vratc že pridem in lezem naprej. Potem pa.... bom videla. Oblaki se podijo nad gorami in niso nič obetavni. Še malo in zagledam  smerokaze  na prevalu. 

Vratca, do sem mi je uspelo.  Prednje Robičje je pod snegom.

 Spodnja pot na  Slemenovo špico je neokrnjena belina, nobene sledi.

  Pijača mi je zmrznila, led je vmes. Pod  stenami gora je veliko snega, ki  se strmo spušča v globel.  Ena sama sled je, korak za korakom  čez pobočje pod  Šitno glavo.

Grem malo po njej, sunki  vetra me premetavajo in obrnem.  Jermeni od nahrbtnika  švigajo naokoli  in udarjajo povsod.  Še  zvonček se oglaša od sunkov vetra.  Probam še spodaj, saj približno vem kje poteka lovska pot. Skorjast sneg se predira, predaleč bo. S krpljami bi šlo pa jih nimam. Še enkrat grem pod Šitno glavo..  Previdno stopam, preveč piha in pika v obraz, pa se obrnem.

Sestopim po mojih sledeh. 

Grem pa na Sovno glavo in vrh Vršiča,  gledam proti Prisanku. 

Tam še nisem bila pozimi.

Greben Špičja

 Nekaj avtov je parkiranih malo naprej.  Še vedno piha močan veter. 

Mimo Tičarjevega doma in  po cesti naprej.

Pogledujem nazaj na strmino. Dva se vzpenjata, na Mojstrovko gresta.

 Razgledi na drugo stran Vršiča so krasni. Nad Prisankom se gnetejo oblaki. Kamor pogledam se podijo po nebu.

Grebenc, Mojstrovka.

 Pri oznakah se odločim za Sovno glavo. 

 Luknje v pomrznjenem snegu  mi kažejo pot. Ne vem, ali je vse rušje pod snegom, veliko ga je.  Sledi vodijo po grebenu in sunki vetra  se zaletavajo vame.  Saj me bo odneslo, premikajo me. 

Še malo in sem na Sovni glavi. Roki sta trdi od mraza, pa imam dvojni rokavici.  Malo fotografiram, potem pa hitro  nazaj...  Mojstrovke,  Šitna glava.

 Šitna glava, greben Robičja.

 Karavanke.

Sovna glava, še Krn se vidi

  

  Trentski Pelc, Srebrnjak, Bavški Grintavec, Skutnik, Pelc nad Klonicami.

Sonček je pokukal izza Prisanka. Komaj ga ujamem, aparat se greje pod puhovko. 

Še mimo Ajdovske deklice,  pa do Poštarskega doma. 

 Okoli doma je vse uhojeno od obiskovalcev. Na hitro nekaj prigriznem in se vpišem v knjigo. 

Tudi žig imajo. 

Potem se povzpnem še na vrh Vršiča. 

Vršič, povsod  so lepi razgledi. Veter je vse razpihal. Knjiga je še vedno stara, polna.  Še zadnji pogledi proti Špiku, Mojstrovkam, Robičju, Mavrincu, Karavankam.

 Potem pa po cesti nazaj. Pri Tičarjevem domu si snamem dereze in previdno hodim do ceste. 

Spet sta dva v strmini.

 Še malo po cesti in sem pri avtu. Pa sva jo Ira moja, eno zimsko. Malo potresem nahrbtnik, da zvonček zacinglja.  Potem pa previdno  okoli ovinkov, so nepregledni  in polni snega.

 Po GPS sem prehodila 6.00 km, hodila 4.00 ure in naredila okoli  420 m višincev.

 Mrzlo in vetrovno, toda zelo pestro je bilo to moje potepanje.

O. kakšen dan,

da zvabi te, potegne te v naravo,

da zakorakaš v snega ponjave,

da gaziš, greš, korakaš, hodiš,

čeprav brez cilja

v sen,

v naročje

zimske pravljice

sanjave..

(J.Medvešek iz pesmi- O, kakšen dan)

Opis poti- Sovna glava

Opis poti- Vrh Vršiča