Na Vršiču kraljuje zima

Pomladna tura ali zimska, odločim se za zimsko.

Slemenova špica v snegu me mika in cesta je kopna, Martuljški lepotci.

Na Vršiču pa kraljuje zima. Mraz, veter in pomrznjen sneg me pričakajo na prelazu.

Parkirišče je prazno, res je še malo zgodaj. Veter nori okoli avta, spet piha. Stopim ven in gledam na drugo stran proti smerokazu. Nobene sledi ne vidim za preval Vratca. Nataknem si ta vel'ke dereze in cepin v roke in se podam dogodivščini naproti. Malo naravnost po spominu, potem ugledam sled. Ni jih veliko šlo, sledi vodijo vsaka po svoje. Sneg je trd, zelo pomrznjen, piha kot za stavo. Dobro, da sem se zimsko oblekla. Šiba me v obraz, solze tečejo pod očali. Potegnem kapuco čez kapo, ni dosti bolje. Korak za korakom se vzpenjam po strmem pobočju. Ni lepe potke skrite med ruševjem, kot poleti. Le poševna sled čez strmino. Ena sama belina. Vrhovi ruševja se zibajo v vetru in šepetajo, "Majda zima je, zima." V kopnem je čisto drugače. Čakam trenutke, ko se veter malo umiri in hitro naredim kakšno fotko.

Krasne so gore od Rigljice do Prisanka.

Gledam proti Robičju, daleč je še. Previdno se vzpenjam, ustavljam, razmišljam naj se obrnem? Do Vratc že pridem in lezem naprej. Potem pa.... bom videla. Oblaki se podijo nad gorami in niso nič obetavni. Še malo in zagledam smerokaze na prevalu.

Vratca, do sem mi je uspelo. Prednje Robičje je pod snegom.

Spodnja pot na Slemenovo špico je neokrnjena belina, nobene sledi.

Pijača mi je zmrznila, led je vmes. Pod stenami gora je veliko snega, ki se strmo spušča v globel. Ena sama sled je, korak za korakom čez pobočje pod Šitno glavo.

Grem malo po njej, sunki vetra me premetavajo in obrnem. Jermeni od nahrbtnika švigajo naokoli in udarjajo povsod. Še zvonček se oglaša od sunkov vetra. Probam še spodaj, saj približno vem kje poteka lovska pot. Skorjast sneg se predira, predaleč bo. S krpljami bi šlo pa jih nimam. Še enkrat grem pod Šitno glavo.. Previdno stopam, preveč piha in pika v obraz, pa se obrnem.

Sestopim po mojih sledeh.

Grem pa na Sovno glavo in vrh Vršiča, gledam proti Prisanku.

Tam še nisem bila pozimi.

Greben Špičja

Nekaj avtov je parkiranih malo naprej. Še vedno piha močan veter.

Mimo Tičarjevega doma in po cesti naprej.

Pogledujem nazaj na strmino. Dva se vzpenjata, na Mojstrovko gresta.

Razgledi na drugo stran Vršiča so krasni. Nad Prisankom se gnetejo oblaki. Kamor pogledam se podijo po nebu.

Grebenc, Mojstrovka.

Pri oznakah se odločim za Sovno glavo.

Luknje v pomrznjenem snegu mi kažejo pot. Ne vem, ali je vse rušje pod snegom, veliko ga je. Sledi vodijo po grebenu in sunki vetra se zaletavajo vame. Saj me bo odneslo, premikajo me.

Še malo in sem na Sovni glavi. Roki sta trdi od mraza, pa imam dvojni rokavici. Malo fotografiram, potem pa hitro nazaj... Mojstrovke, Šitna glava.

Šitna glava, greben Robičja.

Karavanke.

Sovna glava, še Krn se vidi

Trentski Pelc, Srebrnjak, Bavški Grintavec, Skutnik, Pelc nad Klonicami.

Sonček je pokukal izza Prisanka. Komaj ga ujamem, aparat se greje pod puhovko.

Še mimo Ajdovske deklice, pa do Poštarskega doma.

Okoli doma je vse uhojeno od obiskovalcev. Na hitro nekaj prigriznem in se vpišem v knjigo.

Tudi žig imajo.

Potem se povzpnem še na vrh Vršiča.

Vršič, povsod so lepi razgledi. Veter je vse razpihal. Knjiga je še vedno stara, polna. Še zadnji pogledi proti Špiku, Mojstrovkam, Robičju, Mavrincu, Karavankam.

Potem pa po cesti nazaj. Pri Tičarjevem domu si snamem dereze in previdno hodim do ceste.

Spet sta dva v strmini.

Še malo po cesti in sem pri avtu. Pa sva jo Ira moja, eno zimsko. Malo potresem nahrbtnik, da zvonček zacinglja. Potem pa previdno okoli ovinkov, so nepregledni in polni snega.

Po GPS sem prehodila 6.00 km, hodila 4.00 ure in naredila okoli 420 m višincev.