Sveti Peter čez plezalno

Sveti Peter nad Begunjami je dostopen čez plezalno steno.

Se malo čudno sliši in bere, je pa res. Delček poti lahko uživaš na stopah in klinih in si pomagaš z jeklenico.

Parkiram zjutraj v Krpin-u. Komaj odložim nahrbtnik se prismuka k meni muca in se ovija okoli nog. Malo jo čoham, celo na nahrbtnik zleze, da je bližje.

Le malo naprej je oznaka za Trim stezo.

Grem po njej skozi gozd, vse je lepo urejeno.

Ko se steza pri travniku zaključi, so naprej oznake za plezalno pot.

Pri hiški zavije potka levo, dobro je označena.

Begunje spodaj so še temačne.

Okoli Dobrče se svetlika sonce.

Stezica je luštna, skoraj vodoravna in hitro sem pri plezalni steni.

Ima vse kar imajo velike: opozorilo, stope, kline in jeklenico.

Le hitro je konec. Za posladek pa je. Sonce se blešči in jo komaj ujamem v objektiv.

Potka naprej se lepo nadaljuje in se priključi tisti iz vasi. Mimo znamenja osmega križevega pota vodi. Je na novo označeno, tudi devet in deset sem opazila.

Nekaj lepega je na ovinku.

Zemlja nam ne pripada: pripadamo Zemlji.

Potka je lepa, suha in hitro sem pri kapelici.

Resje žari ob poti in zgoraj se vidi cerkvica Sv. Petra, nad Milkino domačijo.

Nad Dobrčo se blešči,

Stol se razkazuje,

Veliki vrh na Begunjščici ima še belo kapo.

Tako od daleč se zdi, da pobočja že kažejo gola rebra. Ob robu vzletišča grem in opazujem

Begunje spodaj.

Blejsko jezero približam

in Očaka s sosedo Rjavino

Nekdo prihaja s kosmatincem. Dolgo ju ni za menoj.

Ko že mislim, da sta obrnila, me prehitita pod Sankaškim domom. Luna, prijazna kuža mi pozira..

Fajn družba, z lastnikom malo poklepetava. Iz Radovljice sta. Luna se dobrika okoli mene, lepa je. Božam jo, čoham in fotkam.

Gorati lepotci se skrivajo za Babjim zobom. Spodaj pa vasice razmetane naokoli.

Še do lovske koče stopim.

Tam je lepa razgledna točka. Teloh že spreminja barvo.

Stopim malo nižje, še Kepo ujamem v objektiv in Dovško Babo.

Jesenice se vijejo skozi dolino in Julijci so okrašeni z belino. Dolga veriga: od Pokljuških gora pa do Vrtaškega Slemena.

Tudi Luna je tu.

Spustim se nazaj do Sankaške, nikogar ni. Pri cerkvi jih že nekaj srečam..

Še do kapelice za cerkvijo stopim. Včasih je bila to romarska pot. Tudi Marijina kapelica pri cerkvi sv. Petra je bila vzrok za romanje na goro. Pod kapelico je naravna kraška jama, iz katere piha. Prekrita je z rešetko. Ljudje so ji pripisovali zdravilen pomen.

V času turških vpadov so pri cerkvici sv. Petra s kresovi opozarjali okoličane pred nevarnostjo. Danes pa je sv. Peter na gori le priljubljena sprehajalna točka. Sedaj, ko del poti vodi čez plezalno steno, bo obisk še večji.

Pri sestopu naredim velik ovinek, da ne hodim po privat zemljišču. Pri trim hiški trenirajo mladci, dvigajo se in spuščajo.