Pot po pomolih, od doma do doma

Pot po pomolih, od doma do doma...

V šelestenju brez, ujetih v zvezdno noč brez sna, poslušam pesem zrelih trav. Pojo o vetru, ki rosne bisere prinaša vsako jutro jim v pozdrav - da v njih se sonce ogleduje.

Kozjek in šelestenje brez onkraj njega, tja grem. Že nekaj let je minilo odkar sem prehodila to pot.

Nahrbtnik je vedno pripravljen, le pijačo dodam in zvončka se že veselo oglašata. Že dolgo se nismo potepali, lubici moji.

Mislim pustim svojo pot in polagoma ubiram korake v strmino. Na Telečniku se ustavim in pozdravim gozd, potem pa nadaljujem. Prečim mostička in se povzpnem do kapelice. Malo posedim, nato se odpravim dalje.

Studenček se komaj vidi, malo je vode in rožic ni veliko.

Nadaljujem, spotoma še malo pogledam, če me kje kakšen jurček čaka. Grejo se skrivalnice in nič ne vidim. Dan je krasen, sonce se bleščeče poigrava med drevjem. Lepo mi je. Odcep, spustim na spodnjo potko. Stezice so ozke in veje rahlo šepetajo. Še odcep za Jelenkamen in Tomšičevo.

Pa malo naravnost in spust in sem na Malem Jelenkamnu.

Lepo je sedeti na klopci in uživati v razgledih. Ne zadržujem se dolgo, jutranji hlad že popušča.

Veliko je pomolov ob tej poti, pa niso razgledni.

Spustim se navzdol in kmalu sem pri Hlevčku.

Včasih krasna lepa jasa, je polna vej in trave z visoko praprotjo, ki prerašča jaso in stezice.

Mogočno drevo kljubuje vremenu in času. Steza je povsod vidna in rumene oznake so kakor svetli žarki, ki nakazujejo pot.

Pojo o dežnih kapljah, ki ohladijo korenine, vpete v toplo, suho zemljo, da življenje v njh spet vzklije. Pojo o reki, ki vodo, kot življenje naše v tolmunih svojih razbistri; da čista vsa v neskončnost se umiri.

Prepletene korenine in drevesa ob strani. Začenja se greben proti Kozjeku. Polagoma se vzpenjam in kmalu sem na vrhu.

Žig in vpisna knjiga in klopca ob strani. Za nagrado pa še krasni razgledi, lepo je na tem pomolu.

Korenine, gozdne žile se raztezajo povsod in iščejo vire preživetja. Vedno jih občudujem.

In sledi najlepši del poti. Stezica med brezami. Je pa spomladi užitek še večji, ko še ni zelenja in nežno brezovo listje šele poganja.

Spuščam se po potki in lepega "špalirja" je prehitro konec. Običajno grem po desni stezi in tudi tokrat naredim isto. Trave, praprot, vse je zelo visoko, da se stezica komaj opazi. Pa ni hudega.

Presenečenje, spodaj cvetijo žefrani in žarijo pod senco rumenih resastih zaves.

Pot se spremeni v kolovoz in prijetno je hoditi po njem. Kmalu sem mimo prve uhojene poti za vzpon in spodaj na cesti v Trebežu.

Označena pot iz smeri Trebeža in hribi v daljavi.

Lampijončki na zidu so čudoviti in sožitje v bučkinem cvetu.

Koroška Bela, sem že mimo. Drobne cvetke ob ograji se priklanjajo na vse strani. Dve veliki butari ošiljenih barvic čakajo velikane.

Kmalu sem pri avtobusnem postajališču.

Še Jelenkamen slikam in spustim se v podhod. Potem pa po sprehajalni poti ob vrtičkih do blokov s cvetočimi balkoni.

Tam pa na kofetek pri sošolki iz kreativnosti in nadaljevanje do doma. Po malem GPS sem prehodila skoraj 10 km, naredila 330 m višincev in hodila s postanki (brez kofetka) vred 4.00 ure..

Pojo o tebi, ki me - popotnik - v topel svoj objem priviješ, da si še sam oddahneš, se odpočiješ. Kdaj prideš, da ponudiš mi zavetje v svojem toplem pajčolanu?. Saj veš - nestrpna čakam te - Poletje! /Rada Polajnar- Poletje/