Kozlov rob nad Tolminom

Kozlov rob in grad nad Tolminom...

Pomlad nas navdihuje, da se odpremo novim izkušnjam, občudujemo lepoto narave in najdemo upanje v preprostih stvareh.

Lepo vreme in že dolgo trajajoča želja, da obiščem ta Kozlov rob.

Pridružita se mi tudi Marjana in Zdenka. Z vlakom malo čez šesto zjutraj se odpeljemo do Mosta na Soči. Tam pa na našo srečo ujamemo avtobus do Tolmina. Vračale se bomo peš iz Tolmina do Mosta na Soči.

Narava nas je ustvarila po eonih časa, da bi jo v zameno lahko motrili v vsem njenem razblinjenju in jo razodeli v njeni celotnosti. Vse prvine njenega stvarstva so sveti objekti, ki čakajo, da se jim približamo.- Miguel Serrano

Pomlad je tu bolj vidna; trave so povsem zelene. Ob hišah cvetijo narcise in rumeno grmičevje lepša pot. Le vreme ni tako obetajoče, kot bi si želele. Meglice, meglice so povsod. Upam, da bo tako kakor v Bohinju, ko se okoli enajste ure meglice razgubijo. Najprej gremo na kofetek, paše. Potem vklopim Mapy, kamor mi je Emil naložil traso za lažje iskanje poti. In naše potepanje se začne. Preveč na desno je avtobusna postaja. Hodimo še nekaj časa naprej in iščemo prehod na levo.

Pa pride prijazna domačinka Danila in gre z nami vse do ceste. Nadaljujemo po njej, uživamo v meglicah in opazimo oznako za Petelinca. Tako pravijo domačini tudi Kozlovem robu.

Veliko poti vodi na sam vrh. Polagoma se vzpenjamo, si ogledujemo znamenitosti ob potki, so kar pogoste. Info tabla in zarisana trasa. Me bomo delale krožno. Prične se zgodba nekega drevesa, če bi znala drevesa govoriti..

Pa se prismeji za nami Danila, vesele smo je. Potem pa z nami nadaljuje pot in nam spotoma razlaga zanimivosti.

Gremo mimo bunkerja, tanke so nitke življenja.

Krogodil nas preteče gleda in jamska deklica nam zaželi prijetno pot.

Sivina pa še kar vztraja. Lep kuža se prikaže izza ovinka in skrbi za kurjavo. Zelo ga mika priboljšek pa ne izpusti palic, ki jih nosi.

Pa smo pri drči in spodaj je huda strmina, ki pa se na sliki ne vidi. Končno se malce razblinejo meglice. Čeprav le za trenutek nam daje upanje, da bo še lepo.

Obzidje grajskega poslopja se že vidi in ubiramo korake spodaj po zeleni travi. Sonček se prebija, dovolj ima meglic in nam hoče polepšati dan. Uspelo mu je.

Grad obnavljajo, dela so že dosti vidna nam razlaga Danila, ki skoraj vsakodnevno obišče Kozlov rob.

Mrzli vrh in Vodil vrh se razkazujeta pred nami in hribovita pokrajina na drugi strani.

Skupinsko naredimo pri skrinjici in zastavi, ki zmagovito plapola nad Tolminom.

Posedemo se na klopco in si privoščimo malico. Narava okoli nas se spreminja v prekrasno pokrajino. Meglice jo ovijajo in naredijo fotografije še lepše.

Prihajajo šolarji in me se počasi odpravimo nazaj v dolino.

Težko se je posloviti od čudovite narave zastrte z meglicami. Spodaj je cesta za Korita, pa imamo za danes dovolj.

Adijo Kozlov rob. Naša vodička Danila nas vodi po drugi strani. Pa bomo naredile krožno pot. Cesta je dokaj lepa, le ozka in pri srečanju traktorja se je treba umakniti v hrib. Zvončka se prijetno oglašata.

Sestopamo in spodaj se že vidijo hiše in ograja je vsa cvetoča. Zanimivo prepletene veje in zdravilna črevca so ob poti.

Danila nas vodi kamor hočemo. Rade bi si ogledale stari del mesta in dijaški dom. Tolmin obsijan s soncem je pred nami, dočakali smo ga.

Nadaljujemo z raziskovanjem in obujanjem spominov. Še cerkvico si ogledam in prižgem svečki za moje drage.

Malo rabimo tudi počitka in osvežitev. Grad na Kozjem robu se lepo vidi iz doline.

Nadaljujemo mimo hiš in obeležja NOB, ribogojnice in smo pri starem dijaškem domu.

Do Sotočja Tolminke in Soče ni več daleč in gremo še tja pogledat.

Lepo se opazi pritok Tolminke in v smaragdno zeleno Sočo.

To mi je pa že poznano in pot v nadaljevanju tudi. Sva jo z Marjano prehodili po Juliana trail etapi. Zdenka vsa vesela obuja spomine, ko nadaljujemo čez most.

Danila nam pomaha v slovo in nam želi varen korak. Hvala naša vodička, še se bomo videle..

Nadaljujemo nekaj časa ob vodi. Pa po kolesarski in se zopet spustimo do Soče. Lepo nam je, vetrič rahljo pihlja in komaj ozelenele veje se sklanjajo nad vodo in mirijo naše korake. "Le kam hitite, zadihajte in uživajte."

Laboda se opazujeta na gladini vode, vsa zaljubljena sta saj je pomlad.

Pri galeriji pod Ključem si ogledamo gube v skalovju.

Nekdo že uživa na Soči.

Ubiramo korake in uživamo v čudovitem jezu, kot malo jezero izgleda. Bi ali nebi šli na desko, opazujem Marjano in Zdenko? Tudi srček imamo le bolj tanek je. Vso pot pa nas spremlja čudovita Soča.

Voda, nežno zelene veje se sklanjajo nad njo in potiho mrmrajo." Pa smo spet tu, lepa naša Soča" Zdravilne točke, ki delujejo na čakre. Pri vsaki se vsede druga, da si še zdravje razdelimo.

Tudi mimo ladjice Lucije gremo, veliko zanimivosti je ob Soči.

Pa čez most po modrost. In kmalu je pred nami tunelček, ki nas vodi po pravi poti.

In hodimo, dokler se pred nami ne pokaže poslopje želežniške postaje, Most na Soči. Vsedemo se, nekaj popijemo in čakamo na vlak.. Lepo je bilo in po GPS smo prehodile skoraj 16.00 km.

Krasen dan je za nami in že imam v mislih novo potepanje.

Mimo stopamo, ne da bi videli, da cvetica vpije od bolečine, ker si želi pogleda nase, da ponev čaka naš jutranji pozdrav, da sonce potrebuje našo pomoč, da bi ostalo na nebu, in da nas je zemlja prosila, naj se ji pomagamo vrteti. /Miguel Serrano/