Na Vogar greva

Na Vogar greva, na lep sončen dan...

V vsakih očeh je zapisano vse...Sreča in žalost, ljubezen, krivica, veselje, začudenje, laž in resnica...

Jutro je obsijano s soncem, ko se peljeva proti Stari Fužini. Še v Bohinju ni nobenih meglic. Parkirava na parkirišču in polagoma začneva po asfaltirani cesti. Do planine Blato bo cesta zaprta še do maja.

Opazujeva meglice, ki že vadijo svoj jutranji ples po dolini. Ubirava korake in ob cestišču že cvetijo kurjice. Narava se prebuja in rahel vetrič prijetno pihlja.

Pa sva na odseku, kjer najina pot zavije levo. Nekaj časa blaži korake še travnata strmal. Potem pa se začne strma in kamnita, ponekod kar skalnata pot.

Ob poti pa spomladansko cvetje; kurjice, trobentice, jetrnik in še kaj nama lepša dan. Ni hudo, ko veš kaj te čaka, če se podaš na Vogar.

Utrujen navijač naju pozdravlja in naravna instalicija krasi kamnito pot.

Dva počivata in opazujeta Bohinjske gore. Prvi razgledi, do Rjave skale na desni seže pogled.

Tudi sence so lepe. Nadaljujeva in pred nama je oznaka za vzletišče jadralnih padal..In korak naju nese skozi gmajno do vzletišča, krasen razglednik.

Nisva sami veliko mladcev je, ki opazujejo ali se pripravljajo na polet v dolino. Tudi spomenik NOB si ogledava.

Še padalca ujamem v letu.

Počasi nadaljujeva in uživava. Pokrajina je čarobno lepa. Majhne kočice, cvetoča leska in zaplate snega. Hodiva po pravljični deželi, občudujeva lepoto narave in se nama nikamor ne mudi. Zvončka se oglašata.

Ne da se, veš, skriti, kar se v tebi dogaja, ne moreš tajiti, ne pekla, ne raja...

Obmetavava se s pomrznjenim snegom, saj se kepa težko naredi. Smejiva se in lepo nama je.

Pravo zimsko veselje, tudi poledeneli odseki nama ne manjkajo. In odžagano deblo je polno velikih in malih gobic.

Še mimo nekaj pastirskih koč/ vikendic in sva pred Kosijevem domu na Vogarju. Mize in stoli so zunaj in veliko obiska. Imajo vsakoletno tekmovanje v skokih nad kočo. Malo smešno se sliši, toda uživanje je zagotovljeno.

Nadaljuveva do razgledišča, ki očara vse, ki si ogledajo to lepoto narave.

Še nekaj hišk je do tja in napisov, ki privabijo nasmeh na obraz. Tudi galerija na prostem je na ogled, pa še vstopnine ni. Le mimo se sprehodiš in občuduješ.

Pa sva na razgledišču. Skupina mladih fantov ravno malica. Naredijo nama fotko in jaz njim, potem imavo prosto klopco.

Občudujeva zaliv Ukanc, lepo in prijetno ga je opazovati z vrha. Gore so rahlo zamegljene in to naju nič ne moti.

Pomalicava in ko prihajajo drugi se posloviva od čudovitega razglednika. Vračava se po stezi in pri Kosijem domu nadaljujeva počitek.

Mala kosmata bučka Muki počenja vragolije na velikem dvorišču. Povsod ga je polno.

Še sliko pri srčku dobiva in se posloviva. Adijo Vogar, mogoče pa še kdaj.

Tudi navzdol je treba paziti na korake. Šopki rožic naju še vedno pozdravljajo, pa jih le pobožam s pogledom.

Veseli sva, ko sva pri zadnjih stopnicah. Še malo travnika in asfalta in sva na parkirišču. Veliko avtomobilov se je nabralo. Za skoraj pet ur plačava le 2,50 €, ni še sezona.

Po GPS sva prehodili 7.60 km, naredili 481/492 višincev in spusta in hodili skupaj s postanki 4.50 ure.

Čudovit dan je za nama in veseli sva.

V vsakih očeh je zapisano vse. Odveč so besede, pogled vse pove! / Janez Medvešek- Oči/