Blaščeva - Bvaščeva skala nad Dovjem

Bvaščeva skala nad Dovjem...

Pomladne sape kodrajo oblake, ko bukov list popotnik v toplem zraku, na mah se v varno zavetišče vrne.

Krasen pomladni dan. Sonce se bo potepalo z nami, nam oznanjajo topli žarki, ko parkiramo na Dovjem. Cerkev je rahlo zakrita z drevjem, ki čaka na zeleno preobleko.

Blažčeva skala je 1091 metrov visoka vzpetina, ki se nahaja severovzhodne od Mojstrane in Dovjega. Z vrha, ki je zaradi plezalnih sten na južni strani gore poznana bolj pri plezalcih kot planincih, se nam odpre lep pogled proti dolini in Mežakli z najvišjim Jerebikovcem. Na vrhu se nahajajo večji križ, vpisna skrinjica z vpisno knjigo ter klop. /Hribi/

Veliko se nas je zbralo, ki ubiramo korake med ozkimi ulicami, mimo krasne kapelice, stare osnovne šole na Dovjem. Posebno lepe so hiše z lepimi starimi ganki. Take se le še poredko vidijo.

Lepi aranžmaji so ob hišah in ura je na steni, da se ve, kdaj smo ubirali pot tod mimo.

Ljubezen je v zraku, racman osvaja raco na cesti.

Mimo MHE in čez most in kmalu se pokažejo razgledi na naše lepe Julijske Alpe. Pogled je rahlo zamegljen, že dolgo ni bilo dežja.

Mimo glasnih navijačev, ia ia nas pozdravljajo.

In mimo prve potke za vzpon nas nese korak. Nadaljujemo po cesti.. Na vrhu strme Bvaščeve skale se svetlika velik križ. In v daljavi je na ogled Triglav z imenitnimi sosedi.

Kmalu smo pri križevem potu. Naša četica se usmeri proti koči, ki krasi planino.

Potem pa mimo skale z oznako in se zaženemo v strmino.

Bo šlo ali ne bo šlo? Ptički nas bolj poredko bodrijo, saj nam gre kar dobro.

Potka je pestra, listja je povsod polno. Ponekod ozka, polna korenin in potem še bolj strma.

Pa se ne damo, le poredko se teren malo izravna. Zvončka se prijetno oglašata, še malo in....

Tatjana si malo oddahne in Špela je v čudovitem ambientu, ki ga riše sonček.

Prvi so že pri križu, počivajo ali uživajo v razgledih.

Ob križu, vrh pečine strme, kjer krokar črni včasih vabi v svate, molčim...strmim.. "Kako ste lepe, moje trate!"

Spodaj pa Mojstrana in Dovje in Grančišče. Lepo je, čeprav se gore vedno slabše vidijo. Travniki in drevesa bodo kmalu ozelenela, narava se prebuja. Jerebikovec razkazuje svoje rane. Podrto drevje je očiščeno in gmajna je prazna. Daleč v daljavo seže pogled in misli poletijo. Mladost, takrat ne veš kako je lepa, čeprav ne gre vse tako kot je treba. Pomalicamo, naredimo še skupinsko. Za tak podvig se spodobi in naš vodja Vojko skrbi, da se imamo lepo.

Počasi se odpravimo navzdol. Previdnost je še večja. Drseče listje in ozke stezice so že za nami. Pa tudi malo telovadbe, ki nič ne škodi,

. Še malo, planina se že vidi.

Še križ v koncu planine slikam in potem jo uberem za njimi. Kurjice in volčin cvetita v gozdu.

Čakajo me, opazujem naokoli. Goličava Jerebikovca je dobro vidna..

Nekaj časa po cesti in nato po bližnjici.

Nevenko že čaka z mahom obloženi naslonjač. Račji par uživa v razgledih in zajček nas pozdravlja.

Pa smo nazaj in glavni nas počasti za materinski dan. Hvala Vojko lepo je bilo.

Hvala tudi za poslane slike, krasno družbo in čudovito potepanje. Pomlad je čas, ki nas navdihuje, da se odpremo za nove izkušnje, občudujemo lepoto narave in najdemo veselje v preprostih stvareh.

Pod vznožji hribov sneg taleči se, oživlja suhe mlake. Pst, ne motite tišine! Življenje vendar tako hitro mine. /Rada Polajnar- Moj svet je drugačen/, iz Hrušice doma.