Iz Solkana na Sveto Goro

Iz Solkana na Sveto Goro in nazaj v Solkan- jaslice gledat...

Pozdravljam sončna te ravan, ki pred menoj si razprostrta! Ti lepa si kot sen krasan, podoba rajskega si vrta.

Pripeljemo se z vlakom, ki odpelje z Jesenic nekaj minut čez šesto uro zjutraj. Ravno prav. Kakor običajno gremo najprej na kofetek in rogljiček. - Solkan je predmestno naselje v Občini Nova Gorica. Najbolj je znan po Sveti gori, Solkanskem mostu, ki ima najdaljši kamniti lok na svetu in po kajakaštvu po Soči.

Okrepljena se naša ekipa odpravi proti cerkvi Sv. Štefana in nadaljujemo do nadvoza. Pred nadvozom se naša potka usmeri levo v breg, je tabla za Sveto Goro, le malo bolj oddaljena je.

Piha, na čase nas močna primorska sapica opomni kje smo. Zvončka se oglašata.

Pa smo pripravljene in nas ne moti. Travniki in kakšen osamljen vikend nam popestrijo pot. Včasih se potka tudi spušča.

Sveta gora je že malo bližje na pogled. Žice, ogromno jih je, mimo daljnovodov nas vodi pot.

Sabotin nas ves čas spremlja na drugi strani reke Soče.

Hodimo se smejimo, se pokrivamo in odkrivamo in ni nam dolgčas. Razgledi so le občasni, večkrat tudi skozi veje.

Tudi modrina reke Soče se bolj poredko pokaže pod Sabotinom. Na Prevali se odpre pogled na tromostovje, čudovito je. Še obe Gorici sta na ogled.

Pa smo pri krožišču. Prečkamo cesto in se na drugi strani podamo levo v gozd.

Pa smo v gmajni. Luštna pot, ki nudi le občasne razglede.

Mi 'mamo se fajn in imamo se radi, prepevamo bolj potiho. Namesto ptičkov, ki jih ni nikjer slišati.

Opazujem okoli razbrazdane kraške skale. Veliko figur se najde na njih.

Sledimo oznakam, črtam na skalah ali narisanem križu.

Mimo krtove dežele nas vodi pot in občudujemo drevesa.

Trobentica nas pozdravi. Nadaljujemo še malo po kolesarski do konca. Ne oviramo morebitnih kolesarjev.

Pridemo na cesto pri oznakah in nadaljujemo proti Svetogorski baziliki. Lep verz je na steni, obeležje padlim v 1.sv. vojni.

Povzpnemo se po stopnicah in si najprej ogledamo panoramo.

Cerje se vidi v daljavi.- Na vrhu je spomenik Pomnik miru v obliki 25 m visokega (razglednega) stolpa, zgrajenega v letih 2002-11, v katerem je trajna muzejska razstava predstavitve zgodovinskega dogajanja na Primorskem od 1. svetovne vojne do osamosvojitve Slovenije, uradno ime: Pomnik braniteljem slovenske zemlje na Cerju./splet/

Strunjanski sv. Frančiškin še vedno pazi nad dolino.

Sveta Gora je poznana predvsem pri vernikih in domačinih. Sveta Gora je znano romarsko središče nad Novo Gorico. Sem zahajajo verniki iz vse Slovenije in tudi sosednjih držav. Na vrhu stoji cerkev, nekaj gostinskih lokalov in veliko parkirišče. Razgled je lep na Goriške hribe, Julijske Alpe, Furlansko nižino, Jadransko morje, Vipavsko dolino. Z malo sreče lahko v lepem vremenu vidimo tudi Triglav.

Napočil je trenutek, ki nam je dal povod za obisk Svete Gore - Jaslice..

Jaslice so čudovite, poslikam jih z vseh koncev, da boste uživali vsi, če boste brali ta blog.

Poslovimo se od cerkve in iščemo zavetje za krajši postanek in malico.

Kedo bi pač se ne zavzel o čaroviti tej lepoti? Kako naj duše čut vesel o čudu tem se ne poloti?

Povsod piha kot za stavo in se odločimo, da bomo počakali na bolj miren kraj.

Sestopamo po cesti, pa se na ovinku 10. postaje križevega pota ozračje umiri.

Zakaj pa ne, sonček sije, ušesniki so rdeče obarvani, prav prijetno je. Namestimo se na kamne in malicamo. Dve vsakodnevni domačinki se vračata in nas ovekovečita. Malo poklepetamo in oditeta proti dolini.

Tudi me se počasi odpravimo nazaj proti Solkanu. Stezic je več in držimo se tiste bližje cesti. Potka nas vodi mimo razgledišča.

Razgledi so bolj v meglicah. Zdenkin močerad nas opazuje.

Nadaljujemo po gmajni in blizu kamnoloma stopimo na cesto in nadaljujemo po njej. Pri kamnolomu je zastoj, nas to ne ovira. Še jaslice so ob cesti in kmalu smo v Solkanu.

Imamo čas in sedemo v jutranji lokal. Prijazna natakarica nam speče mini pice in počakamo na vlak. Luštno potepanje, lepo je bilo..

Naš bil nekdaj je ves ta raj, očetom našim domovina; tuj narod tod se širi zdaj, naš raj je tujcev zdaj lastnina. /Simon Gregorčič – verzi iz pesmi na Potujčeni zemlji/