Z lučkami v dolino Tamar

Z lučkami v dolino Tamar, je naš prvi letošnji pohod...

“Zima je čas za domišljijo, ko se vsaka snežinka spremeni v platno za naše sanje.” Neznani avtor

Ob pol štirih popoldne je odhod izpred Koniča na Sl. Javorniku. Spotoma nas pobirajo ob cesti. V Planico se pripeljemo, ko se ža rahlo temni. Lunca še nima namena, da bi nam delala družbo. Leto je naokrog in zopet se vrstijo rojstni dnevi. V Planici je mrzlo in zdravila proti virusom prav pridejo.

Velikanko zasnežujejo, ni veliko obiska le posamezniki vadijo na tekaških progah. Zvončka se oglašata..

“Zima je nežen poljub narave, ki uspava zemljo v sanje o pomladi.” Neznani avtor

Tromejo božajo zadnji sončni žarki in cesta je ravno prav posuta s svežim snegom, da še ni poledenela. Simona naredi še skupinsko pred velikanko.

Glavnina je pohitela in hitro ostanem zadaj. Ciprnik nas opazuje zgoraj, je krasen razglednik.

Ko zima razgrne svojo belo preprogo na pokrajino, se svet okoli mene spremeni v čarobno pravljico.

Ko dih postane viden v hladnem zraku in se spremeni v oblaček. Drevje ob poti je odeto v dolge bele plašče in zasneženi kupčki so kakor gledalci, ki navijajo za mimoidoče.

Sprehod je čas za razmislek in za odkrivanje lepot v miru, ki ga zimski čas prinaša. Tamar je nadaljevanje doline Planica, svetovno znane po smučarskih skakalnicah, kjer poteka zaključno dejanje svetovnega pokala./splet Pot je označena, makadamska in se vso pot rahlo vzpenja. Dovolj široka tudi za prijetno sankanje. Narava počiva in naši občutki se poglobijo vase in misli postanejo čiste kot sveže zapadli sneg.

Spokojnost preži izza ovinkov in le poredko ujamem koga z lučko pred menoj. Moji varuhinji me čakata vso pot nekje v zasedi..

“Snežinka je nebo, ki pada v dlaneh zemlje, nežen opomnik, da je vsak trenutek edinstven.” Neznani avtor

V daljavi se pokaže Jalovec. Ves teman opazuje zatrep doline Tamar.

Temno postaja in nadenem si naglavno lučko in vse se osvetli.

“V tišini zimske pokrajine se skriva melodija, ki jo lahko sliši le srce, ki se je naučilo poslušati.” Neznani avtor

Uživam in opazujem pokrajino in si predstavljam gozdna bitja, ki nas opazujejo.

“Naj bo zima hladna, a naj bo srce toplo, polno ljubezni in radosti.” Neznani avtor

Kapelica Marije Pomagaj, dolina Zelje in oznaka za Planinski dom.

Támar je ledeniška dolina v Julijskih Alpah na skrajnem severozahodu Slovenije. Na zahodu jo omejujejo greben Mojstrovk, Travnik (2379 m), Šite, Jalovška škrbina (2138 m) in Goličica (2394 m), na vzhodu pa greben Ponc. Najvidnejše mesto nad Tamarjem ima gora Jalovec (2645 m).

Večina se posedemo zunaj, mraza ne čutimo.. Damjana se še malo posanka, pomalicamo in čas je za lučke.

“Zima ni le sezona mraza, ampak čas, ko se lahko ogenj vztrajnosti in moči razplamti v vsakem izmed nas.” Neznani avtor

Kakor zvezdice potepinke se bleščijo lučke nad glavami.

V objemu zime najdemo toplino skupnih trenutkov ki jih preživimo ob kaminu, s knjigo v roki in srcem polnim upanja.” Neznani avtor

Simona naredi še fotko pa nas je nekaj že odšlo, nič hudega, saj se ve...

Nazaj ubiramo korake skozi dolino. Med prijetno hojo pripovedujem Simoni o balvanih, ki jih je na poti precej. Ledeniški balvani so večje skale, ki jih je ledenik odnesel daleč od matične kamnine in je ledeniška gladka oblika. Tudi veliko klopc je ob balvanih, pa ni ravno primeren čas za sedenje. Lahko opazujemo vršace naših prelepih gora – Mojstrovka (2366 m), Travnik (2379 m), Jalovška škrbina (2138 m) in Goličica (2394 m) in Ponce skozi kukala na dreveseh. Žal se v temi ne videjo ne kukala na drevesih in ne vrhovi gora.

Fotoaparat daje zadnje izdihljaje. Mraz ga je iztrošil. Na velikanki se še kar praši, posedemo se v avtomobile in se zadovoljni odpeljemo.

Z malico vred smo hodili le 2.00 uri in prehodili 7.00 km. Hvala za poslane slike in Simona je tudi zapisala.

"Pa smo štartali v novo leto standardno z nočnim pohodom v Tamar. Ker je bilo tako lepo, smo se strinjali, da naj se ta tradicija kar nadaljuje. Za gretje so poskrbele Silva, Damijana in Špela in mraza sploh nismo čutili."

“Zima je kot dolg pisan šal, ovit okoli vratu sveta, ki nas spominja, da je v vsakem trenutku nekaj, kar nas greje.” Neznani avtor

Lepo je bilo.