Panoramski polet s helikopterjem

 Najlepši razgledi so s ptičje perspektive...

Vse lahko uspe,

če le upaš začeti.

/ Maya Angelov/

 S helikopterjem še nisem letela in  mora biti zanimivo. Na letališču v Lescah uresničijo vse vrste želja. Je pa treba kar dolgo čakati, da si na vrsti.  Pride dan, ko se mi izpolni tudi ta želja.  Malo jutranjih zapletov in malo pred poletom smo vsi zbrani. 

Letališče in moji sopotniki.

Naš pilot  Sandi in hangar Flykoma

Dobimo napotke, ki so podobni drugim letečim prevozom in se vkrcamo.  Pri prijavi sem povedala, da bom fotografirala in hočem sedeti spredaj ali pri oknu. Sedela sem pri levem oknu, toda slikanje je bilo oteženo, zaradi malih okenc,  ki so bila zaprta zaradi ostalih potnikov. Tudi medla svetloba je že prevzela komando.  Nataknemo si slušalke in pripravimo mikrofone, da se slišimo.  Zaradi gneče  se je videlo le po eni strani. Zadaj smo sedeli štirje stisnjeni kot sardelce. Pa še eden spredaj in pilot.

 In smo poleteli.  Dvigamo se  nad hangarjem in letala  na letališču postajajo vse manjša. 

 Vrhovi so vse bolj oddaljeni.

 

Greben Jelovice je ob strani.

Preleteli smo Blejsko jezero

in smučišče.

 Zadrževali smo se nad Bohinjskimi gorami, le Rjava skala mi je znana in Vogel. 

 Leteli smo čez Komarčo in opazovali Črno jezero. Blizu je bil tudi slap Savica, pa ga na slikah nisem opazila.

Bližamo se našim bližjim lepotcem, Jalovec se že blešči.

 Jalovec in Mangart, tako blizu skupaj jih še nisem videla.

 To mi je pa Miha pomagal, za boljšo predstavo z vrha navzdol.

 Rjavina z navezo in Dom Valentina Staniča.

 Brenčali smo okoli Triglava.  Uživala sem v vrhovih, neskončnih pogledih na gore in godrnjala, ker se z moje strani ni videl stolp. Pa je naredil pilot  še en krog. 

 Uspelo je, videla sem mravljice okoli  Aljaževega stolpa.

Rjavina, še teme se lepo vidi.

Nazaj smo leteli  čez Pokljuko in pogled je begal tudi na Karavanke ; od Kepe do Dovške Babe.

Te špice so mi dale misliti; Mali Draški, Srenjski preval, Viševnik, Veliki Draški in Ablanca.

 Veliki Draški se že bolje vidi, Studorski preval in Ablanca.

Planina Konjščica in Rudno polje.

 Martuljškimi  vrhovi in Karavanke, lepo jih je gledat od spodaj  in od zgoraj; 

Mrežce, Lipanski vrh, Brdo, Debela peč.

 Pri povratku mi uspe  ujeti v objektiv tudi del Blejskega jezera,  grad na skali

in kamp Šobec.

 Pol ure hitro mine in že se vračamo na letališče. Tam je vse polno čakajočih potnikov, ki bi radi poleteli med oblake. 

 

In že  poleti nova skupina v višave.

 Naš  pilot pa ima pripravo z novimi potniki in helikopter že čaka..

Vsak polet  zase je bil nekaj posebnega.  Meni najlepši je bil tandem z jadralnim padalom. Lepo  se je bilo   peljati tudi z letalom, videla sem bolje. Sledi balon, tudi tam je bilo slikanje veselje in pogledi proti Materi zemlji čudoviti. Zadnji pa  je helikopter, predvsem zaradi gneče in oteženega slikanja.  Poleteti v višave in občutiti tisti nemir in veselje, da si visoko nad tlemi je mogoče cilj mnogih, tudi mene.  Če pa mislite uživati tudi v razgledih je bolje, da najamete dvosedežni helikopter in  sreča bo popolna.  Poleti so mimo, sedaj se moram izmisliti pa kaj drugega.  Lepo je bilo na vseh  potepanjih, visoko pod nebom,  nad in med oblaki. 

 

Moj mali GPS je takole posnel ta polet.

Življenje je pustolovščina,

 ki jo je treba živeti  pogumno.

/Bear Grylls/

Divji svet Pokljuške soteske

 Divjina Pokljuške soteske...

Smeh je pol zdravja so že včasih rekli, zato uživajmo dokler lahko in imejmo se lepo.

Zadnje čase  vreme drži z nami in to je treba izkoristiti.  Pavel naš vodja in  Matija domačin, nas vodita po starodavnih pokljuških stezicah.  Delali bomo krožno pot, osmico. Parkiramo v  Krnici za mostom in mojim najlepšim jezom. Trenutno kaže gola rebra in nad jezom se vrtita mlinčka.

 Začnemo mimo lepe Mavrnove hiške in se podamo mimo Guzeljnove domačije  in znamenja. 

Lep je pogled z vrha in zvončka že prijetno cingljata..

Nadaljujemo po poti in se bližamo parkirišču pred vstopom v sotesko. 

Soteska je polna različnih kraških oblik, naravnih mostov, previsnih sten in ozkih prehodov.

Domačini  sotesko že od nekdaj imenujejo pod skupnim imenom, Pokljuška luknja. Skoznjo in najprej proti rovtom je stoletja vodila pot na Pokljuko - stara pokljuška pot.

 Skoraj 2. km  dolgo sotesko in 5o metrov v globino  je v apnenčaste sklade vdolbel nekdanji ledeniški rečni odtok iz talečega se ledenika na Pokljuki n tako ustvaril največjo fosilno sotesko v Sloveniji. Pot je speljana po suhi strugi nekdanje reke.

Vsak ima drugačen korak in sedaj smo  vsi skupaj.

 Ob zaključku soteske se pot nadaljuje čez viseče lesene galerije.

 Galerije so speljane med skalovje. 

Zgornji, bolj divji svet zaradi težke prehodnosti domačine ni zanimal.  Leta 1930 je PD Gorje uredilo tehnično zahtevne galerije za  obiskovalce. Imenovali so jo" Galerije kraljeviča Andreja." In tako je vse do danes.

 

Lep prireditveni prostor ali  samo posedanje v naravi..

Ko smo spodaj vsi zbrani,  utihnemo, se poglobimo v zelenje okoli nas, globoko vdihnemo in  poslušamo šumenje listja  in rahel vetrič okoli glav, tišina  za dušo. Potem se povzpnemo na galerije. Kako majhni smo ljudje ob mogočnem skalovju. Majhna in večja izvedba.

Slike se ob kliku povečajo.

 Značilnost soteske so naravni mostovi in poševna jama z velikimi  okni, imenovana Pokljuška luknja.   /moj arhiv/ Skozi sotesko vodi najkrajša planinska pot iz doline na Pokljuko. Po njej je usmerjena tudi daljinska pot Juliana trail.  

Galerije  se nadaljujejo skozi ozke prehode, meter širine in strme stopnice, spodaj pa pogled  v brezno.

Nadaljujemo  skozi  visoko praprot, ki jo zarašča  šavje.

 Malo gori malo doli se vrstijo naše potke in stezice. Do Figovčeve domačije gremo. 

  Pavel in Matija sta preverila pot. Čakamo in klepetamo, zavezujemo vezalke.

 Ni hudega, le vročina nas daje..

Pa spet doli,  da je bolj pestro.

Oznak je kar nekaj, le naša pot je nekaj posebnega..

Le kam se je zagledala Irena?

Pa smo pri Figovčevi domačiji, še nekaj fotk pri znamenju. 

 Malo nižje pri koči  pomalicamo. 

Sonce pripeka in zrak je  nasičen z vročino. Hladimo se vsak po svoje. Potem se spustimo čez rovt, pa še enega.

 Pomaknemo se v senco gozda. 

Mogočno drevo in sonce riše sence.

Prečimo  ograjo in se spustimo po stezici navzdol.  

Malo telovadbe in spodaj se vidi cesta. Pa še ni konec.

 

Bližamo se, še čez pašnike in  mimo hiške.

 

in smo skoraj pri avtu.

Še bratovo Astro pocrkljam, je čisto tiho. Pa čez most in potepanja je konec..

 

 Težko bi našla še enkrat iste potke, po katerih smo ubirali korake. Te stare  stezice se počasi zaraščajo. Fotke je prispevala tudi Simona in podatki so s spleta.

Hvala družba, lepo je bilo.

Starost  ni odvisna samo od dejanskih let. Lahko je 20 letni zelo ostarel, brez volje in ne vidi ničesar lepega. Obratno pa je lahko 70- 80 letni zelo mladosten, saj mu obraz  večkrat preleti nasmešek, ko občuduje in  navdušeno gleda nekaj  lepega.

In taki smo mi,  pohodniška skupina DU Javornik Koroška Bela..