Malnež nad Koroško Belo

 Malnež, razglednik nad Koroško Belo. 

Vsak človek je zase svet,

čuden, svetal in lep

kot zvezda na nebu...

Vsak tiho zori

počasi in z leti,

a kamor že greš, vse poti

je treba na novo začeti.            

Že davno v mislih,  ko sva še z Iro raziskovali bližnje hribe. 

Pa me slabo opisana pot ni preveč vlekla v to smer. Po gmajni je veliko stezic in kmalu si kje drugje. Sedaj pa je Malnež zajet v sklopu pohodnih poti po jeseniških hribih. Pot je označena z rumenimi pikami in povrhu vsega še zelo dobro uhojena. Z avtobusom se peljem do Koroške Bele. Ob cesti izstopim.

 Nadaljujem po isti poti kakor  zadnjič, ko sem šla na Ajdno. Mimo avtobusnega postajališča do smerokaza na ograji in proti mostičku čez potok Bela.

 Pri smerokazih jo uberem levo. Dve mladenki me sprašujeta za  pot na Potoško planino. Pokažem jima smerokaz. Dobro uhojena  in označena je potka  na Malnež.

Tablica na drevesu

in še ena.

 Se pa strmo vzpenja. Poravna se šele malo pod vrhom. Ne hodim hitro,  pa mi kar teče po obrazu. Gozd je ves ozelenel, le posamezne cvetke rastejo ob poti. Zvončka se prijetno oglašata, uživamo lubici moji. 

 Teren se poravna, stezica je lepa in v daljavi se že svetlika.

 Malnež! Mimo prvega skalovja je nekaj zajle, pa ni težko priti mimo. Križ že vidim in nasmeh mi leze na obraz.  Hitro sem tam.

Malnež je 846 m visok razgledni vrh južnega Karavanškega pogorja, ki se nahaja na vzhodni strani dolinice v kateri leži vas Koroška Bela pri Jesenicah. Na njegovi razgledni točki, tik nad naseljem, stoji precej veliko znamenje - križ, pod katerim je prijetna klopca. Od tod se nam ponudi lep razgled na Koroško Belo, Javornik in Jesenice z Mežaklo proti zahodu.

Ker je bila pred leti na Malnežu najdena bronasta plavutasta sekira iz br. dobe, vrh spada tudi med arheološka najdišča, katera so značilnost območja pod Belščico in Stolom.  /Hribi.net./

Jelenkamen, greben..

 Krasni so razgledi proti Koroški Beli, Jesenicam, Jelenkamnu.  Cerkev sveti Ingenuin in Albuin  na Kor. Beli je v središču pozornosti. Zaselki hiš so  v vse smeri. Je raztegnjena  vas Koroška Bela.

Posedim in misli mi hitijo daleč, daleč. Nič ne morem spremeniti. Le lajšam si lahko teh nekaj petkov, ki so rezervirani še zame. In s slikami obujam spomine še tistim, ki sami tega ne zmorejo več.

  Počasi se odpravim. Pri stezici, ki se spušča malo nižje stojim in opazujem par, ki gre na Malnež,

 Karolina me prepozna po blogu. Srečali sva se pred štirimi leti na poti na Begunjščico. Malo poklepetamo in izvem, da spodnja stezica vodi proti Valvasorju. "Grem pa tja," si rečem. Pa me boleče koleno opomni, da bo pot še dolga.  Kmalu  jo uberem nazaj proti Kor. Beli. Vračam se po grapi.  Še bolj je strma  kakor  potke.  Ko se pokažejo strehe hiš jo zavijem čez jaso. 

Pa sem zopet pri  jutranji hiši.

 Še avtobus počakam in kmalu sem doma.

Malnež je zgodba z zamikom. Vmes me je nepovabljena obiskala zlobna teta viroza in mi vsiljevala  smrkanje, kihanje, kašljanje, davljenje, glavobol in še marsikaj.  Medeni čajčki in poležavanje se je kar vrstilo. Vsa poražena in slabe volje se je zlobna teta nehala ukvarjati z mano in je odšla drugam na obisk. Upam, da je še dolgo ne bo več k meni... Se zgodi!

A včasih so daleč poti,

da roka v roko ne seže,

a včasih preblizu so si,

da z nohti lahko

srce kdo doseže.

/Tone Pavček- Pesem o zvezdah/