Moravška dolina....
Tja pod Zasavsko hribovje, kjer mladi gozdovi brste,
v vznožje pod Limbarsko goro se tiha dolina je skrila.
Stari gradovi molčijo, nad holmiger lipa medi,
truden popotnik se sklanja, v studencu si žejo gasi
Pa gremo, še Marjana se mi pridruži. Avtobus pobira skupine od Plavža do Radovljice in kmalu se napolni. Le še zgoraj morajo poskrbeti z vremenom. V sredah imajo običajno gasilske vaje, kar ni preveč ugodno za izletnike in pohodnike. Za vodičko bo članica pevskega zbora, ga Anka, poznavalka Moravške doline. Prva postaja je Brdo pri Lukovici.
Čudovita pokrajina je pred menoj. Znamenje ob cesti in na sosednjem hribu cerkvica. Zgoraj pa čebelnjaki.
Najprej me zanima Kersnikova graščina. Razkriva se veličasten renesančni grad Brdo, ki ga je družina Lamberg zgradila leta 1552. Točno 300 let kasneje se je tu rodil znani slovenski pisatelj Janko Kersnik. Grajski zidovi so sestavljali bogat mozaik zgodovine, vse do druge svetovne vojne, ko je bil grad požgan in nikoli več obnovljen v prvotno stanje.
Sprehodim se okoli zidovja, mogočno poslopje z visokim in in debelimi stenami mi vzbuja spoštovanje.
Nadaljujem proti župnijski cerkvi Marije Vnebovzete. Zgrajena je v baročnem stilu in poslikana z Jelovškimi freskami. Vrata so zaprta in ne morem pokukati v notranjost. Mlaji so pripravljeni za birmance.
Posebej zanimiva je sončna ura.
Na pokopališču je tudi poseben kotiček, kjer je pokopana Kersnikova rodbina.
Naši se že vračajo vsi medeni in dobre volje in odpeljemo se proti gradu Tuštanj.
Grad Tuštanj... .Tukaj
Razdelimo se v dve skupini. Vodi nas čez veliko arkadno dvorišče in v prvem nadstropju so grajski prostori.
Hodimo po sobah, opremljenih s starim pohištvom. Nekaj je še originalnega, veliko pa so poiskali drugod. Tudi leseni stropi, vrata in okna in so še iz davnih časov. Zanimiv je prehod iz plemstva v rod Pirman. Nekdanja baronica se je po smrti moža poročila s svojim vrtnarjem. Zakon je trajal kratek čas. Umrla je in potomcev ni bilo. Vrtnar se je nato zopet poročil in rod se je nadaljeval vse do današnjih dni. Pravljica, ki naj traja še dolgo.
Poleg gradu je čudovita kapelica Janeza Nepomuka, okrašena s freskami Franca Jelovška.
Ogledat si grem še grajske vrtove. Čudovita trata s cvetočimi aranžmaji. Lahko si predstavljam nevesto v beli obleki. In belo ogrnjene stole s pentljami na zeleni trati in trumo gostov, ki s čašo v roki čakajo mladoporočenca.
Po končanem ogledu gradu Tuštanj se odpeljemo proti Vačam. Ogledamo si cerkev sv. Andreja.
V zakristiji je božji grob. Tukaj
Ta čudovita umetnina je iz debelega kartona in lesa postavljena kulisa, v kateri so luknje. V luknjah so stekleni, barvni, brušeni kristali, ki skupaj - in iz ozadja osvetljeni - sestavljajo mozaik. Ta mozaik pride do izraza le v primeru, če je iz ozadja enakomerno osvetljen in če je v prostoru tema. Kulise so črne barve, da se kristali lepše svetijo. Mozaik predstavlja velik križ, na katerem je obešen prt, ki je najbolj umetniško oblikovan detajl v celotnem mozaiku. Kristali, ki sestavljajo prt, so zloženi tako, kot da bi bil prt naguban. Vsi ostali deli steklenega mozaika so zgolj ornament – okrasek - in tvorijo vaze, rožice, različne vzorce in rozete, žarke, križ in napise. V sredini pod križem leži v grobu kip, ki predstavlja Jezusa, ko je bil snet s križa in položen v grob. Na njem so vidne rane, ki so posledice križanja in bičanja. Žarki iz telesa so belo-rumeni kristali. Grob obdaja okvir z okraski – to so rože. Na vsaki strani groba stoji rimski vojak s čelado, perjanico in helebardo (dva vojaka). Eden od vojakov je mozaik, ki ga sestavljajo bolj rdeči in rjavi stekleni kristali, drugi pa ima veliko modrih kristalov. -Splet- V cerkvi na Vačah je tudi vitrina s slovensko zemljo.
Lepo za pogledat. Nadaljujemo proti GEOSS-u, središču naše Slovenije. Vendar je cesta zaprta, peš se nam ne ljubi in se vrnemo na Vače. Na trgu je zanimiv opuščen srednjeveški vodnjak.
Bliža se čas našega kosila v gostilni, PR FRFRAV. Vmes se še za kratek čas ustavimo pri cerkvi sv. Martina, z dvema zvonikoma, v Moravčah.
Nato se rahlo utrujeni, nekateri smo tudi prehlajeni posedemo po stolih in čakamo na krepčilo duha in želodca.
Potem se polni vtisov božjih hramov, gradov in hvaležni gasilcem zgoraj, ki so preložili vajo za " ta uscano Zofko" na malo kasnejši čas, ko se mi že peljemo proti domu.
Tam je Moravška dolina in misli mi k tebi beže,
polna spominov mladosti, kot žitno polje valove.
Bistri potočki šumijo in dolbejo skrivne steze,
vas do vasice se sklanja, dekleta na polja hitijo.
Zvečer bodo fantje na vasi zapeli dekletom pod oknom,
pesem se njihova zlila s šumenjem bo temnih gozdov.
/ Avtor besedila - Rado Kokalj/
Hvala organizatorju Marjanu in družbi za lep izlet, pa še kdaj..
Podatki so s spleta, čav Majda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar