Javorniški Rovt - potepanje za dušo...
Že malo nazaj, ko so bili Golica in vrhovi še rahlo ogrnjeni z belimi zaplatami snega. In je zelenje že dobro okrasilo gozdove se odpravim tja gor. Mali košček raja nad Javorniškim Rovtom.
Avto pustim na Žagi in se spustim do drugega mostička.
Zamišljena ubiram kolovoz in hitro sem pri drugem smerokazu za Trilobit. Korak usmerim na desni kolovoz. Pri stezici levo zavijem v strmino.
Sonce mi dela družbo. Žarki božajo drevje in listje pozlati. Tudi trave so čudovite. Ko se stezica včasih malo izgubi jo vedno najdem desno, v bližini skalovja Male Boncle.
Včasih je bila to najina pot, bučka moja. Sedaj pa le zvončka cingljata in mi obujata spomine. Sleme se hitro bliža in greben je pozlačen. Stojim in občudujem to lepoto.
Narava je čudovita. Počasi se vzpenjam, skozi drevje se pokaže Trilobit. Prehitro sem na vrhu.
Občudujem Julijce, Karavanke in lepo mi je pri srcu. Nekam lažje se počutim. Velikokrat sem že bila na tej mali gori in vedno mi je v uteho. Sedim na klopci in v mislih se sprehajam po vrhovih. Zelenih pašnikih, ki se kažejo med drevjem in hiškam raztresenih naokoli. Dolgo sedim, potem pomaham goram in se poslovim. Od Pokljuških gora do Kukove špice je vse na ogled, le daleč so...
Nadaljujem po slemenu do zelo strmega kolovoza. Spustim se po njem do spodnjega smerokaza za Trilobit.
Dan je čudovit in sonce riše čudovite barve in odseve na jezeru.
Hodim tik ob vodi in nasmeh mi leze na obraz. To potrebujem.
Potok Javornik buči in se peni, ko se preliva v jezero.
Previdno zaprem vrata, da me kdo ne nahruli, se zgodi. Spustim se do avta in pri oznakah za slapove ustavim.
Kamni, tolmun vse se blešči in zlati od sonca, čudovito je.
Drevje že zakriva spodnji slapič in vrnem se k avtomobilu. Še dva se vzpenjata.
Čudovito potepanje je za mano in občutek je dober. Lepo je bilo!
/Avtor besedila- Bernd Meinunger/
Ni komentarjev:
Objavite komentar