Grančišče nad Mojstrano, pot skozi gozd.
Vem
da danes bo srečen dan,
to sem začutil že zjutraj;
zagotovo danes bo srečen dan,
tudi to se zgodi.
Nad Pokljuko kraljujejo meglice, izvem od sestre. Pa me prešine," Grančišče." Kot bi mignil so čevlji na nogah in pograbim nahrbtnik. Še palice bi kmalu pozabila. "Naj ima avtobus malo zamude," si rečem, ko hitim okoli stolpnice. Ga še ni ali pa je že odpeljal? Malo še počakam, ta okoli osme običajno zamudi. Pa se mi zasmeji, avtobus. Na Dovjem izstopim. Vedno malo postojim, se zazrem v vrhove in obujam spomine.
Lepo je bilo uživati v višavah. Naj uživam še malo na nižjih hribih, preden me pobere. Potem se spustim proti Mojstrani.
Čez most in
z mucicami na sprehod pa
mimo freske na zidu.
In mimo Planinskega Muzeja, vse do zadnjih hiš. Grančišče, tja gor grem
in odcep poti.
Tam, kjer se prične pot za Vrtaško planino ali Vrh ali Sleme vodi moja pot.
Vrtički kuric so povsod.
Pot je prijetna in veselje me razganja. Dobro mi dene, da sem ujela avtobus in Grančišče je dobra izbira. Ne ubiram strmih bližnjic. Čakam na smerokaz. Tudi ta se prikaže, na desno vodi moja stezica.
Lepa potka, malo gori malo doli pa sem na grebenčku.
Veliko dreves je v objemu, sožitje. Ali pa so zraščena skupaj.
Všeč so mi zelena obuvala gozdnih velikanov
Grebenček,
še malo na desno in sem na vrhu Grančišča. Vrtaški Vrh gledam skozi drevje.
Ikebana
in malček, ki se stiska k smreki.
Grančišče in razgledi.
Morda se genij bo,
res nekje rodil,
in vojna se bo končala tam,
kjer si vsi žele.
Družbo imam na vrhu; mladi očka, še ne triletni sinko in kosmata bučka Sidne, Borderski Collie. Veliko se potepajo. In kuža je prav poseben, belo črn.
Na mojih jutranjih poteh srečujem črno belega. Kmalu hodi kuža za menoj. Pasjim palčkam se je težko upreti.
Lepo se vidi Mojstrana in Dovje na drugi strani ceste. Prijazen domačin mi razlaga potke okoli Sedučnikove domačije.
Poslovijo se in odidejo po lažji poti v dolino. Prišli pa so po strmi. Malo še poslikam, gore že zakrivajo meglice. Kakor čarobna krila se ovijajo okoli vrhov in zastirajo poglede. Dovje in Dovška Baba in vedno več je meglic..
Mojstrana,
Dovje in cerkev sv. Mihaela.
Še do Aljaževega stolpa stopim. Resje cveti.
Potem pa se po strmi stezici nad pečinami spustim proti Mojstrani. Razgledi so le občasni.
Kaj, če ladja bo
rešila brodolomca,
in dež bo padal kjer suša
že traja vrsto let.
V zadnji tretjini poti ugledam kolovoz, ki se vzpenja v hrib. In že me nese korak do konca stezice in začetek kolovoza.
Lepo mi je danes, že dolgo nisem šla po kakšni novi poti. V začetku je bolj slaba.. Potem pa postane široka gozdna cesta, polna listja. So bližnjice navzdol pa sklenem, da grem do konca te lepe ceste. Zvončka se vso pot prijetno oglašata. In sem na travnikih pod Grančiščem.
Še ptičke grem pogledat, potem pa nazaj na Dovje, na avtobusno postajo. Narava se prebuja in prijetno toplo je.
Mali in veliki, po strmi bližnjici gredo mimo skalovja. Ptičkov pa ni pri krmilnici, se ženijo, ali pa je prazna.
Hodim po cesti in za drevjem zagledam avto. Malo hitreje stopim, mogoče je pa znanec? Beseda ni konj so rekli včasih in vprašam šoferja, če pelje proti Jesenicam. Pelje in naredi mi prostor, ima polno prtljage. Počaka še prijatelja in se odpeljemo. Še dimnikar je, izvem, sreča pa taka. Na smeh mi gre ko grem čez cesto proti domu. Še dvanajst ni ura pa že doma. Danes mi je sreča mila, na 29. februarja dan. Po GPS sem prehodila dobrih 5.00 km in manj višincev kakor do jutranje kapelice.
Vesela sem in nič me ni motilo. Lep je bilo!
Vem da danes bo srečen dan,
to sem začutil že zjutraj;
zagotovo danes bo srečen dan,
tudi to se zgodi. Tudi to se zgodi.
Tudi to se zgodi.
/ Tomaž Domicelj- Danes bo srečen dan/
Ni komentarjev:
Objavite komentar