petek, 15. marec 2024

Zelenci - naravni rezervat

 Potepanje po Kranjski Gori in naravnem rezervatu Zelenci..

Smeh je sonce,

 ki odžene zimo z našega obraza.

/ Victor Hugo/

Že nekaj časa me vabi  Kranjska Gora.


Čudovit je pogled na bele vrhove.


Mimo zdravstvenega doma me nese korak.


Sonce že boža Župnijsko cerkev v Kr. Gori.


 Park miru si ogledam.
..

 Lepa je Kr. Gora in  pod smučišči je vedno zanimiva pot. Je pa mrzlo jutro.





 Ko si ogledam lepote nadaljujem proti Zelencem. Hodim naprej in pogledujem nazaj, lepo je.  Ptički žvrgolijo in smučišča jemljejo slovo. 



 Še bencinska  je odprta.


Vojaški tovornjaki stojijo in šotor podirajo.



Malo se sprehodim po snegu, nekdo se še vzpenja.


Železniška postaja, je včasih bila..

 Opazujem Ponce, Podkoren in že sem pri Pehti.




Močvirja in visoke trave so že na ogled.. 

Stari privatni prehod je zopet odprt. Le čez most hodim na lastno odgovornost. 


Ni lepšega pogleda na močvirje in Savo, ki izvira v Zelencih.  Trave, voda in v ozadju vrhovi pomirjajo.




 Na klopci malo posedim in opazujem trave, ki  rahlo valovijo nad pritoki Save. Nato se potka nadaljuje ob glavni cesti in že vidim gostilno Zelenci. Malo si jo ogledam, lepa je in ni dosti avtomobilov. 

Še skozi gozd in Zelenci so pred mano. Nisem sama. Fotografiram  in opazim račji par, ki se stiska v visoki travi. Prehitro mi pobegne.


Še v  stolp se povzpnem. Tudi tu so obiskovalci. Lepi so odsevi na gladini vode. Zadaj pa Ponce in špica Jalovca. 



V pravem soncu se pokažejo tudi odsevi gora na gladini. Z Iro sva večkrat občudovali ta čudoviti svet. Sedaj pa le zvončka cingljata in mi obujata spomine.


 Kmalu zapustim Zelence, vedno več ljudi prihaja. 


Nadaljujem proti Ratečam. Nekaj časa ubiram korake ob cesti. Zagledam prve hiše na desni in na levo kolovoz. Pa jo uberem po njem čez pašnike.



 
Kmalu sem na kolesarski.  Lep sprehod, narava se počasi prebuja. Tudi nebo  dobiva temnejšo barvo in sence že rišejo  risbe po dolini.

Močvirje, še tablo za peš pot Tamar opazim, mogoče pride še prav.



Čudoviti oblaki na temnem nebu.


 Pogledujem proti cerkvi sv. Andreja v Podkorenu. In hitro sklenem, da tam počakam na avtobus.

  Malo čez uro ima avtobus odhod



                                           
                                   in kmalu se peljem proti Jesenicam. 
  

Lepo je bilo. 

Tam v daljavi,

ne ve se kam ptič leti,

tam v nižavi, ne ve se,

kam se spusti na skrivaj.

Tako v duši lep trenutek zbeži

in ne vemo, kam, kje

se zbudi še kedaj!

/ Josip Murn- Trenutek/


Ni komentarjev:

Objavite komentar