Trupejevo poldne

Trupejevo poldne, lep razglednik v Karavankah..

Od tam kjer sem doma,

veter nosi mi pozdrav gora

in sedaj spet vem,

da je nekje še sreča

tam, kjer sem doma.

Pa grem. Že več kot šest let me ni bilo na Trupeju. Ko misel dozori v glavi jo je treba tudi uresničiti. Hitro pride kaj vmes in odložiš, potem pa zopet traja. Ob šestih se že pripravljam za ubiranje korakov, v Srednjem vrhu. Na Glavi je nova velika stavba. Še oznako za križev pot vidim, kje se začne pa ne vem.

Moja pot vodi mimo Hlebanjeve domačije in skrene desno po kolovozu v strmino.

Na vodostaju se vedno ustavim. Uživam te prve trenutke neskončne lepote Martuljških gora.

Sonce jim počasi svetli vrhove. Meni pa ni nič toplo. Pot je itak bolj pokončna in hoja me malo ogreje. Še podrtijo si grem ogledat. Krasna jasa je poleg in z nje lepi razgledi na gore. Še srnica se pase in hitro pobegne v gozd.

Spustim se nazaj na pot in nadaljujem mimo mogočnega drevesa. Umira, ni več zelenja na njem. Le mogočne veje silijo v nebo in iščejo sončnih žarkov. Potok Jerman me glasno pozdravlja, žubori in se peni, ko hiti proti dolini.

Pri obeležju domačinov, zasutih v plazu, se vedno za trenutek ustavim.

Pa sem pri samopostrežni gamsov in srnic.

Zanimivo teče potok Jerman, od tega pritoka usahne in se višje zopet pojavi.

Jesenska roža, volnatoglavi osat že v šopkih krasi pot.

Saj tam, kjer sem doma,

tam je mnogo vedrega neba

in poti povsod te

vodijo v gozdove,

tam kjer sem doma.

Hlevi so še v senci, le po vrhovih smrek se počasi prebija svetloba.

Sončku se prav nič ne mudi. Tudi jaz ga težko čakam, da me ogreje. Končno usmeri svoje zlate žarke skozi drevje. Do lovske so na vseh plaziščih urejeni grabni.

Železnica in

nadaljujem naprej.

Sonček in aranžma.

Pot je zelo pestra, vsega po malo.

Od koče naprej se voda prosto preliva, vendar ne povzroča težav.

Vidim vabljivo stezico desno, pa ne grem po njej. Le Srednji vrh si ogledam. Travnik in rosa se svetlika v jutranjem soncu. Tu sva z Iro vedno imeli postanek. Uživala je na mokri travi. Sedaj pa le zvončka cingljata.

Peščena pot je v zgornjem delu pred sedlom. Vse se je posulo in stezica se težko sledi. Je tudi obhod, pa ne upam čez drseči pesek. Malo si pomagam z rušjem, pa gre.

Sedliče že vidim, še malo in sem na sedlu.

Desno je Lepi vrh ali Bele peči. Tam gori so razgledi še lepši. Le lazenje skozi ruševje me ne mika. Kresišče se lepo vidi

in lepa potka je speljana ob kraju. Večkrat prehojena, toda meni bo dovolj Trupejevo poldne. Tudi do Trupeja je pristop po šodru in visokih stopah. Pa si pomagam s koreninami in rušjem.

Kar malo pozabiš, če dolgo ne greš. Šopki zvončic krasijo pot, le malo težavno je za fotografirat.

Krasne so gore. Stojim in fotkam. Ne morem naprej. Umikam se in spustim štiri pohodnike mimo. Čudoviti razgledi, božansko.

To je kraj želja in sanj,

te pa minejo kakor vse;

morda kdaj pozabim nanj,

ne pozabi ga srce.

Trupejevo poldne, še malo pa bom na gori.

Zadnji koraki med visoko travo in vesela pozdravim vse, ki so me prehiteli. Zvonček, že dolgo nisem pozvonila.

Dva kmalu odideta. Naredim si malico, sedim in občudujem. Levo in desno, do Kamnitega lovca je vse na ogled.

Tudi pri sosedih za spremembo nimajo meglic.

Lepo je na vse konce. Še fotko dobim preden odideta zadnja dva. Ostanem sama v kraljestvu gora. Lepo mi je kot že dolgo ne. Na Trupejevem vrhu sedim in ne mislim na nič, le uživam. V mislih sem imela sestop do Blekove planine, pa se mi zdi predaleč. Bo krajša pot vzpona. Tudi na Maloškem poldnu in Kresišču me že dolgo ni bilo. Pa Kepa in Gubno, tja me verjetno ne bo več nesel korak. "Uživaj Majda in pusti stvari naj tečejo svojo pot," si rečem.

Počasi se odpravim, tudi grebenček je mikaven. Še enkrat pozvonim

in pomaham Trupeju v slovo.

Grem po že znani poti. Previdno sestopam med rušjem, drseča je pot. Še malo, na sedlu si malo oddahnem in potem nadaljujem. Kar nekaj pohodnikov srečam, ki se vzpenjajo.