sreda, 26. julij 2023

Viševnik in rožice

Na Viševnik grem, krasen dan se obeta... 

Povedal bi, če bi povedati to znal,

napisal bi, če bi pero ubogalo roko,

narisal bi, če našel barve bi za to si prave,

pa ne, ne bom, ker vem, ne gre,

ne moreš drugemu opisati - narave.

 Že pred šesto zjutraj sem na Rudnem polju. Parkiram ob cesti, jih je že kar nekaj.  Ubiram korake in kmalu sem pri zapornici.

 Nekaj časa po cesti in skozi gozd, pa čez travnik in sem pri zgornji cesti. 

Včasih sem pustila avto tu, ob robu ceste.  Začetni koraki v strmino so bolj trdi, potem se korak unese. Živina se pase in sonček  je začel svoj jutranji obhod.



 Kmalu občudujem cvetje ob poti. Vse cveti, polno pisanega cvetja je na obeh straneh, cvetoči špalir. Ivanjščica, 


navadni klinček,


lasuljasti glavinec,


sternbergov klinček.

 Toliko rož že dolgo nisem videla. Ustavljam se, fotkam in spuščam pohodnike naprej. Nebesa, dobro da sem šla.  Pa sem še malo oklevala med Debelo pečjo in Viševnikom.  Pomikam se, obračam in se ne morem načuditi lepemu cvetju. Veliko je primožka, naprsteca, zalih klobučkov, sončkov, pelina, tudi turški nageljni so vmes.





 Strmina je okrašena in cvetje zamoti korake. 



 V dolini je zamegljeno,



povsod je veliko  zelenja.


Po strmi se povzpnem, se že doma odločim. In čez Kačji rob se spustim nazaj v dolino.  V zraku pa ves čas brenči.  Helikopter razvaža hrano po kočah.

 Vse do plesišča je okrašeno s cvetjem, tudi kakšen takšen prehod je vmes. 



Viševnik se že dobro vidi. 


 Potem se začne bolj skalnat svet.  Še vedno je ob poti  kakšen cvet, ki nežno poboža dušo in privabi nasmeh na obraz.

Trat plišastih in rožnatih gredic,

 peščenih potk in pa neba modrine,

petja ptic, potokov žuborečih

in snega talečega beline,

piša vetra v vejah, vonja rož cvetočih,

ki nosi s sabo veter ga, na poti iz doline,

globin prepadov in pa šepet tišine...

  Piha pa kot za stavo, vedno bolj.  Pohodniki v kapucah hodijo mimo. Še sama si oblečem srajco in poveznem kapo na glavo.  Bohinjsko jezero se skriva pod meglico.



 Greben  Ablance z vrhom, je za strmim pobočjem.



Rž, Rjavina, Luknja peč, Dimniki, Macesnovec se kažejo v ozadju.


Tudi Mali Draški vrh je na ogled.


Od Draškega roba, Selišnikov, pa do Debele peči je predstava  zagotovljena.


Pogled nazaj.

 Pod vrhom počivajo.

 Kmalu sem na grebenu in odpre se krasen razgled. 

Še malo po stezi in pri velikem kamnu navzgor. 

 Viševnik, 2050 metrov visok vrh, pa sem ga. Vesela sem, le še dol moram priti.  Razgledi so na vse konce. Planina Konjščica je spodaj.


Ablanca, Veliki Draški vrh in Tosc,


pa Triglav, dom Planika in Kredarica se dobro vidita.


Rjavina z navezo.

 Predhodnike prežene  veter nazaj proti dolini. Nekaj časa sem sama na vrhu. Ogledujem si gore, iščem  znane potke. Spomini,  veliko jih je.  Enkrat nama je z Marjano uspelo prehoditi  štiri vrhove, na istem potepanju. Emša  pa ne počiva in dela svoje.  Tudi Viševnik je nagrada zame.


 Poslikam in se poslovim. "Adijo Viševnik."  Lepo je stati na dvatisočaku, a vse mine. 

 Spustim se do stezice in v smeri  Srenjskega prevala ubiram korake. Veter  piha, kot bi me hotel pregnati nazaj. Zvončka cingljata, ko jih premetava na nahrbtniku.  Studorski preval,  Ablanca, V.D. vrh, Tosc in stezice, ki vodijo do vrhov so pred mano.


Lepe skulpture so ob  poti. Čez strmo pobočje se vije moja pot. 


 Pri skalah, blizu Srenjskega prevala je najtežji del te poti.  Ne preval ne grem.

 Spuščam se po travah,  kot vedno. Pazim na vsak korak in vmes občudujem  dlakavi sleč.

 Ustavljam se in pogledujem nazaj. Trije mladci se vzpenjajo po potki. Na Mali Draški vrh grejo, jih  kasneje vidim pod skalovjem.


Oblački krasijo preval in


 vonjave se širijo naokoli.

 Na Viševniku so zopet ljudje.

 Pa sem v dolini, pod Viševnikom. Čez Kačji rob grem, luštna  pot. Res je malo daljša, toda lepa.  Poiščem si  prostor na skali in pomalicam. Tu mi je vedno lepo. Skalnati skladi in posamezne smreke, ki jih krasijo. Včasih se sliši še kakšen žvižg svizcev. Le videla jih še nisem.



Slonček je zašel v gore.

 Z vrha jih je veter že pregnal. Tudi sama nadaljujem pot in pogledujem nazaj. 


Zanimiva skala



in posebna rožica, veliko cvetov na enem steblu.

Cvetje me zopet razvaja. Največ je vrbolistnega primožka, pa sternbergov klinček raste v šopih.  


 Le dva srečam, ki se vzpenjata po tej poti. Pa sem pri smerokazu. Rože so zopet  moja družba. Spremljajo me vse do planine.



Veter vrtinči oblake, ko pogledam nazaj.

 Krasen dan, lepo potepanje je za mano in šele doma si dam duška.

 " Vav, na Viševniku sem bila." Krasen občutek.

Po GPS sem prehodila 8.50 km in naredila  okoli 740 m višincev.

Lepo je bilo!

 Ne moreš to preprosto razložiti,

narisati in na papir preliti, 

ker mora to vsak sam vse doživeti,

potem bo mogel, kakor ti- kar je lepo,

za sveto in zase imeti in pa,

kar je najtežje od vsega,

imeti to za svoj zaklad,

to razumeti in preprosto- imeti RAD!

/Janez Medvešek- Ne gre/

Ni komentarjev:

Objavite komentar