Pod Špik- krnica Pod Srcem

V kraljestva gora vodijo le strme poti.

Vsako jutro sta dve možnosti:

še naprej spati in sanjati ali

se zbuditi in iti svojim

sanjam naproti.

/avtor neznan/

Ne dolgo nazaj sem šla, Za Ak. Obiskati moram še drugo visokogorsko krnico, Pod Srcem. Marjana gre zraven. Malo čez peto zjutraj se vsedeva na prvi avtobus proti Ratečam. V Zgornjih Rupah izstopiva in nadaljujeva po že znani poti. Martuljške gore v jutranjem soncu.

Pri kopišču se nekaj dogaja, bo kopa ali le igra obiskovalcev?

Tabla, za drugi slap je pot zaprta.

Ni kaj, začetna strmina je pred nama. Zadnjič me ni mikala, tudi danes me ne. Če hočem pod Špik, bo treba ubirati korake po strmih ovinkih do razgledne točke.

Saj gre, le začeti je treba. Kmalu sva pri odcepu in ubereva pot navzgor, do ceste. Potem pa levo in nekaj časa se lepo hodi. Zelenje je okoli naju in skale.

Pri odcepu za Kurji vrh ni več drevesa z napisom, Pod Špik./ arhiv/

Divjina je vedno bolj izrazita. Tudi prodišče je nižje. Neurja naredijo svoje. Dobro, da se vidi lojtra in steza na nasprotni strani.

Kolenagriz je na sporedu. Pot nama zaliva oči in obraz, še lasje so mokri. Gozdno bitje sedi ob poti.

Brišem se in hodim in čakam, da zagledam kante pri studenčku. Končno, ta strmina je res huda.

Naravnost navzgor vodi pot, le nekaj malega je cik cak steze. Za Ak je bolj ovinkasta pot in strmina se lažje prehodi. Kmalu sva pri klopci. Tam sva vedno počivali z Iro, sedaj pa le zvončka cingljata. Tudi s sestro narediva kratek postanek.

Potem nadaljujeva.

Skozi drevje se že vidi modrina neba. In včasih se pokaže vrh Špika. Pogled na drugo stran.je malo zamegljen.

Lunca nad Špikom..

Prodišče in zelenje, pa sva prišli.

Pred nama pa Špik, v družbi mogočnih vrhov. Na Pečeh, M.M.P, Frdamane police, Vrh nad Rudo, Rušica, Rigljica in na koncu Kurji vrh.

Med njimi je seveda najbolj veličasten piramidasti Špik, ki s te strani kaže svojo 900 metrov visoko severno steno. Prva sta jo 6. 9. 1926 preplezala Mira Marko Debelak in Stanko Tominšek in zanjo porabila kar 31 ur. V spodnjem delu stene je lepo razpoznavna skalna “luska” v obliki srca. Od tod njeno ime in ime krnice pod njo, nekateri pa ji raje rečejo Zelena glava, ker jo na vrhu od preostale stene razločuje zelen rob z macesni. / Jani Luštrek – splet/.

Zanimivo branje, kmalu bo 100 let kar sta se prva podala po severni steni na vrh. Nehote se mi prikrade misel, takratna oprema in današnja. Veliko volje in nezmerna želja ju je morala gnati, za tak podvig. Začetek, in nadaljevali so še drugi. Na Pečeh, s pogledom iščem prehod v krnico Za Ak, ki ga je težko najti in ni lahko priti čez.. Nobene potke ne opazim.

Le pogumni se vzpenjajo po teh strmih skalah. Špikovo srce je lepo vidno.

Ko se nagledava goratih lepotcev poiščeva stezo do bivaka.

Bivak Pod Srcem - 1424 nmv je pred nama.

Vsedeva se in narediva dolgo pavzo. Marjana gre še v zimsko sobo pogledat, jaz pa občudujem Špik.

Dvakrat sem bila na njem, lepo je bilo.

Potem kar sediva in se nama ne ljubi v dolino.

Pa bo treba, ni blizu. Končno dvigneva ta zadnji in se spustiva na prodišče. Še zadnja fotka za slovo.

Pomaham goram in hitim za Marjano, ki že nekje spredaj.

Naj gre popotnik hitreje ali počasneje,

pot je vedno enako dolga..

/Kitajska modrost/

Večkrat se ustavim in pogledam nazaj, da vidim vrh Špika. Navzdol je treba še bolj paziti na korake. Pri studenčku natočiva vodo in nadaljujeva po strmini.

Aranžma privabi nasmeh na obraz..

Pri skalah si malo oddahneva. Potem poiščeva možica za izvir Mrzle vode -Mahovje.

Malo po produ navzgor in levo v gozd je dobro uhojena pot.

Preči pobočje mimo Mahovja. Je pestra pot, vsega po malo. Tudi Mahovje ni več tisto kar je bilo. Podrto drevje leži povsod.

Spomnim se prvih obiskov, ko je bilo še daleč navzdol ob straneh potočka vse zeleno od mahu. In izvir Mrzle vode je žuborel. /arhiv/

Sedaj je le zgornje mahovje malo ohranjeno, izvir se komaj opazi.

Pa še do tja je podrto drevje. Še nekaj časa in izvir Mrzle vode bo pozabljen. Mogoče bo ostala prečna pot? Je dobra bližnjica.

Do uhojenih poti blizu drugega Martuljškega slapa. Tudi odcep za Kurji vrh je blizu in nadaljevanje v krnico Za Akom. Gledava ljudi, verjetno grejo do drugega slapa, čeprav je pot zaprta. Nadaljujeva navzdol. Veliko jih še srečava. Čez vodo jo ubereva in na klopci pri Finžgarjevi kapelici malo posediva. Spomin na ponesrečene v gorah.