Soteska Vintgar..

Žubori in se peni čudovita reka Radovna...

"Po mostičkih grem," se odločim. Zjutraj se malo čez sedmo odpeljem z avtobusom do trgovine na Bl. Dobravi. Tudi vlak vozi, le malo kasneje..

Minila je svežina mladih let,

zarezale so gube se v obraz,

srebro v laseh že pušča svojo sled,

žareč pogled občutim le še jaz.

Obujat grem spomine na staro pot, čez Strmo stran.

Hiše so večinoma obnovljene, le nekaj domačij me spominja na desetletja nazaj. Še stezice ubiram kot v starih časih. Mimo majhne trgovine, kjer sem delala in mesarije, kjer je bil glavni Janez. Hišo kjer smo v začetku stanovali so že podrli in nastalo je vaško jedro.

Poleg cerkve sv. Štefana je tudi nekaj stojnic in korito. Veliko prostora za žegnanje konj in dogajanja v vasi.

Hiše so označene s domačimi imeni, kot so jim včasih rekli. Stare so mi poznane, nove ne. Lepo je domačinu, ki ga ptiček budi pred odprtim oknom.

Le malo dalje od vaškega jedra se desno usmeri pot za Vintgar. Je dobro označena in lepa pot.

Za dame poskrbljeno.

Do kapelice Lurške Matere Božje je malce navkreber.

Potem se večinoma spušča v hladni senci drevja. Sprehod.

Srečam bivšega sodelavca, ki me začudeno gleda. Kratek klepet in nadaljujem. Zvončka sta ostala doma na drugem nahrbtniku. Mislim na vaju lubici moji. Žuborenje vode se sliši spodaj in je vedno glasnejše.

Zanimive oznake,

Hom..

Veliko ljudi je že pri Info hiški. Soteska je med sezono odprta že od pol osme ure zjutraj.

Skupina se drenja pri vstopnih vratih, pa gre hitro naprej. Pazljivo stopam, deske so mokre in voda prši na vse konce.

Prevzele nove misli so življenje,

kaj vredno je in česa ne imeti,

kako in s kom deliti hrepenenje,

kje najti srečo, kako jo še ujeti?

Malo prostora si pridobim, da nimam na vsaki fotki obiskovalca od blizu. Krasna je reka Radovna. Vsa belo zapenjena se spušča čez skale.

Jih ovija in se v širokih razmahih šopiri v soteski med skalovjem. Voda ujeta med Hom in Boršt, ki sta vsa v zelenju.

Meglice se dvigajo in delajo vse še bolj čarobno. Vile plešejo nad tolmuni in zamahujejo s krili visoko v zrak. Pravljično lepo.

Povsod so zaščitne mreže. In nova ograja varuje pot..

Ko se med najožjem predelu skalovja pokaže še sonce, je pravljica popolna. Rumeno obarvano drevje, visoke meglice in zelena voda, ki se preliva naprej, naprej.

Nova spominska plošča Jakobu Žumru..

Mostički, veliko jih je. Stojim in občudujem.

Potem nadaljujem, fotografiram

in že gledam kamniti most.

Čudovito.

Bližam se jezu, nemogoče je tam stati.. V trenutku sem mokra.

Hitro grem mimo. Pri koncu sem. Vratca se odpirajo brez karte. Uživajo obiskovalci pri mizah in na mostičku.

Slap Šum buči spodaj. Za trenutek se dela mavrica. Pa hitro izgine, več sonca potrebuje razpršena voda. Še ploščad obiščem. Na mostu je za trenutek zopet barvito.