Na Ptičji vrh ptičke poslušat

 

  Na Ptičji vrh ptičke poslušat...

 Pomlad je prišla -

preko sneženih bregov

se je v dolino spustila

z zlato sončno kočijo.

 Zjutraj se zgodaj odpravim. Že pred sedmo parkiram na Križovcu. 

 Mogoče mi po dolgem času uspe videti vzhajajoče sonce. Že dolgo ga nisem videla. Mraz je, ko stopim iz avta. Po cesti jo uberem proti Pustemu Rovtu.

 Zimska oblačila pridejo prav. Mrzel veter piha in skozi hlače me zebe.  Zima  očitno še ni opravila vsega dela, ko je pričela z zamudo. Tudi snega ne manjka, še pomrznjen je.  Začetni del Pustega Rovta je kot običajno poševen. 

 Nanos snega in v nadaljevanju ga  do  pastirske koče ne zmanjka.   Lahko bi šla po bregu, pa ne grem.  Mala Golica je že na ogled, pa Krvavka tudi.

 Belina belina, pa ne tista dišeča, ki bo čez dober mesec privabljala trume pohodnikov. Sneg na planini je le še na obronkih. Skozi gozd  grem previdno, drsi.  Nataknem si male dereze. Proti Belski planini so slabo vidne sledi. Moja pot se nadaljuje  v smeri sedla Kočna.

 Ko stopim  na planjavo   je nebo čudovito. Hiška ob robu,  črte na nebu in sonček.  Počasi se dviga izza hriba. 

Čakam z aparatom roki, pa jo ravno takrat prihaja domačin z vrha.  Klepetava, sonček pa se hitro dviga in riše  packe po mojih fotkah

  No ja, tudi klepetanje je prijetno.

Pomlad je prišla -

iz zemlje globin

moč življenjskih sokov

kipi vse do mavričnih lokov.

 V vetrovnem in sončnem jutru in krasnem pogledu po belo črni pokrajini se vzpenjam   po pobočju.

Gledam proti sedlu Kočna in Struški in pogledam k sosedom.

 Ptičji vrh, prihajam. Zvončka se oglašata in ptički žvrgolijo. Veliko žvrgolenja je v gozdu pod vrhom.   Sedaj pa vem zakaj se imenuje Ptičji vrh! 

Po ptičkih, ki se oglašajo iz vsakega grma, le vidim nobenega. To pa je nekaj meni neznanega.  Pokrajina in ptički, balzam.  Pomirjajoče za pogled in notranje  občutke. Večkrat se ustavim in poslušam to spomladansko sinfonijo. "O, zima, ne boš dolgo, pomlad te preganja. " Pretim zimi  in poslušam žvrgolenje. Mimogrede sem na prvem vrhu.

 Ni pravi to že vem.   Veliko snega je ob robu grebena, opasti.  Nunke se prebijajo skozi sneg in  posamezni zvončki cingljajo. Kurice jemljejo slovo.

 Lepo, zelo lepo. Pozabim na mraz, ko se počasi vzpenjam proti vrhu.

  Ga že vidim in vrh Krvavke za njim. 

Najin vrh bučka moja, velikokrat sva bili tu. Le sledi domačina so v snegu.  Obmejni kamen 270 in krasni razgledi so pred mano. 

Ptičji vrh, 1551 m piše na zemljevidu. Razglednik  med  Golico in Struško. 

 Občudujem Julijce;  Mežakla in Jerebikovec spredaj,  Debela peč, Rjavina, Triglav, Stenar, Razor, Škrlatica, Špik pa  Mangart. In del Karavank od  Kleka, Dovške Babe, Gubna, Kepe. Pred menoj pa Mala Golica, Krvavka in Koča pod Golico.

 Še Pusti Rovt in  Zdrtnik nad pastirsko kočo pogledam. 

Ni dolgo, kar sem obiskala oba Malega in Velikega. Vsak vrh je po svoje zanimiv, čeprav ni razgledov.   Pri pogledu na Malo Golico  vem da bo konec maja  vse cvetelo. Še sedlo Suha se lepo vidi, le sneg je preveč drseč, da bi šla v to smer. 

Sonce bo naredilo svoje. In bele princeske bodo dišale tudi pod Ptičjim vrhom. Takrat zopet pridem. Na hitro pomalicam in pomaham v slovo Golici in belim vrhovom v daljavi. Sestop po pobočju ni zame.   Z derezami je še slabše delajo se cokle. Sneg  je zmehčan in korak ni varen.

 Grem raje po grebenu proti sedlu Kočna. Iščem kopne dele poti. Povsod je polno  drobnih cvetov žefranon, največ je belih nunk. 

Pomlad je prišla-

zelene loge in trate

sta z vetrom ovila

z nežno, cvetočo odejo.

Mimo kuštravih dreves,

s pogledom na Struško,

mimo osamljenega kamnitega srca, le kdo ga pogreša?

Gozd pod Ptičjim vrhov, kjer so ptički doma.

Mimo naravne klopce v senci dreves.

 Sledi korakov proti Struški in obratno so v pomrznjenem snegu. 

Poletna jezerca sta pod belo odejo.

Čudovit je pogled na pisano pobočje pod  Ptičjim vrhom.

 In Očaka, ki ga zakrivajo temni oblaki.

  Še nekaj jih srečam,  ki se vzpenjajo. Na Pustem Rovtu je sonce  obsijalo  planino.

 Do Križovca mi  pot   hitro mine.  Nazaj peljem zopet po cesti mimo Pristave. Skozi Savske jame  je lahko še kje ledeno.   Saj je  cesta večinoma v senci tudi čez poletje. 

Po GPS sem prehodila slabih 6.00 km in naredila okoli  430 m višincev.

 Krasen potep je za mano in lepo je bilo.

 Pomlad je prišla -

vsa dišeča, vabeča,

ljubeče objema

v življenje zaljubljene svate.

O, radost - živim!

Pomlad je prišla!

/ Rada Polajnar - Hvalnica pomladi/