Škabrijel

 Škabrijel, 

danes bo vsem lepo, ki ne pričakujejo veliko..

So dnevi, so leta in so pomladi,

 ko se imamo preprosto radi.

So trenutki, ko treba je na novo začeti

in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti.

Na Primorsko greva, se odločiva s sestro. Pri nas je po hribih še povsod sneg in ni prav prijeten za korak.

 Malo čez 6.00 zjutraj  odpelje vlak z Jesenic. V Podbrdu  je treba na avtobus. Presedanje se bo nadaljevalo še  maja ali še dlje, slišiva pogovor.. V Solkanu si najprej privoščiva kofetek.  

 Začneva po Šolski ulici in nama  kar gre.. Ni dobro preveč spraševati za pot, dobiš vedno nove informacije.  Je preveč poti do najinega vrha.

  

V začetku ni dosti oznak, višje gori so markacije.

Cerje se povsod vidi.

Mimo lovorikovca in mrež.

 Dan je čudovit, sonce sije in vetrič nama hladi čelo. Ptički žvrgolijo in se veselijo pomladi. Tudi nama je lepo, ko se vzpenjava po gozdu.  Oznaka za domačijo,  nadaljuje se po cesti.

 Tu pa desno po strmi poti.

 Voda, večkrat omenjena.

 Srečava mlado družino, le do spomenika so šli. 

  V pogovoru izveva, da je gostišče  na Katarini, tudi na zemljevidu piše tako. Kekec mu že od nekdaj pravijo domačini in ime se je prijelo. Ga obiščeva nazaj.

Zanimivo lubje.

Mimo Štefanov'ga bivaka.

Škabrijel, na vrhu sva. Razgledni stolp in spomenik je pred nama. Povzpneva se na vrh in Marjana klati oblake  nad glavo.  Občudujeva čudovite razglede, na vse strani. Gore v daljavi, hribovje, ki ga ne poznam, Sveta Gora na sosednjem hribu, Sabotin in obe Gorici, prekrasno. 

 Škabrijel, 646 metrov visok hrib se je v zgodovino bojev na soški fronti zapisal kot eno izmed najhujših in najbolj krvavih bojišč na slovenskih tleh. Boji na njem so svoj vrhunec dosegli po avstro-ogrskem umiku na Banjško planoto 24. avgusta 1917. Ko je italijanska vojska iz treh smeri obkolila hrib in proti njegovemu vrhu napotila številne vojaške enote.../ splet/  

Marjana spodaj,

Sveta Gora,

Sabotin,

krasna igra sonca in senc.

Toplo je in na klopci pomalicava.

  Nekaj pohodnikov se nama pridruži. Za nadaljevanje po telefonski trasi  sva v dvomih. Če še kam zavijeva s poti, nama bo vlak odpeljal. Lahko bi šli  na Prevalo in  Kekca, kot naši pohodniki.  Pot nama ni poznana in ne veva koliko časa se hodi. Pa se raje odločiva za povratek  po sigurni poti.

Fotka za slovo, do neba.

Paše..

 Je kar  nekaj bližnjic do Solkana, pa greva tokrat po tel. trasi. Pa le do gostišča na Katarini - Kekca.

 Potem pa jo  ubereva po jutranji poti proti mestu.

 Sabotin je ves zelen.  Malo pohitiva in še  na vlaku se nama smeji. Pa sva bili na Škabrijelu. 

Po GPS sva prehodili dobrih 13.00 km in naredili skoraj enako višincev kot spusta 678/673..

 Primorska še prideva, čeprav vožnja ni dobra za križove težave. Lepo je bilo!

Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš,

ta svet je lep, če nekoga rad imaš,

če stisneš roko komu, ki ga kaj boli.

Ta svet je lep, če si človek do ljudi.

/ Tone Pavček/