Potepanja v dežju - Dobrna

 Potepanja v dežju - Dobrna in malo naokoli. 

To ne  uspe vsakemu, da že spomladi  rezervira dopust v dežju.

Večer, tišina in slovo od dneva.

Dan dnevu je enak že dolga leta,

kaj ura pozna, kaj tema obeta,

le sij srebrne lune razodeva.

 To je zgodba z zamikom, iz začetka oktobra. 

Prihod v Dobrno, trenutno izgleda lepo z mojega okna..

 Tri tedne prej in tri tedne kasneje žari sonce in prijetno greje. Ko prihaja čas za naš dopust pa lije kot za stavo. Ne moremo nič, zgoraj so nam namenili dež. So se pa malo zmotili, če mislijo, da bomo samo počivali. Najprej si ogledamo bližnjo okolico. Staro zdravilišče Dobrne in si poiščemo lokal, kamor  hodimo na  kofetke, vročo čokolado in kakšno pivo.  Lep je  aranžma v avli  recepcije.

Potok Dobrnica šumi mimo lepe hiške.

 Dopoldne si  vedno vzamemo čas za kopanje in masaže, po kosilu pa ajdi gremo. Najprej je na vrsti  Soteska  hudičev graben.  Ulice so prazne, mi pa strašimo z dežniki. Imava jih v nahrbtnikih, pridejo prav.  Na levo bi morali zaviti, pa zagledamo na hribčku cerkev sv. Miklavža. Kar odnese nas na to pot.  Še rositi je nehalo,  ko hodimo po mokri travnati stezi. 

 Ogledamo si cerkev sv. Miklavža z vseh koncev in nadaljujemo  po poti navzgor, do lepega znamenja ob cesti. 

Veliko poti je v Dobrni kratkih in dolgih. Nadaljujemo po Anini poti. Malo v strmino in potem po kolovozu, ki se polagoma vzpenja in spušča. 

Krasni so razgledi na hribčke, ovite v meglice. In hiše posejane naokoli, so kakor  okraski sredi gričev, lepo je.

 Kostanj leži po tleh in orehov je polno. Spustimo se po gozdni poti in se ustavimo pri  ruševinah, vile Ružičke. 

Nadaljujemo  po sprehajalni poti, mimo lepih dreves. Potok Dobrnica  žubori ob poti.  Povsod je polno stopničk do vode.   Dež in veter sta  nanesla listje na mize in naš lokal je zaprt.

Telo lenobno bolj in bolj preveva,

beseda ne, le misel v um ujeta,

kaj dobro duši, kaj slabo; razpeta,

v ne več nemirnem snu, se razodeva.

 Tudi cerkev   sv. Marije Vnebovzete v središču Dobrne si moramo ogledati. Veliko šteng je do vrha, sem jih štela pa ne vem več. Tudi v notranjost pokukava z Blanko. 

Všeč so mi cerkve zunaj in znotraj in znamenja ob cesti tudi.

Vse odraža neko obdobje, del preteklosti in lahko si zamisliš življenje takrat in danes. Še svečke prižgemo, vsak s svojo mislijo na drage,  ki jih ni več med nami.. Pri stopnišču ob latniku  raste potomka stare trte in kmalu bo trgatev. Je zaščitena. 

Naš hotel Vita se že od daleč vidi. 

Naslednji dan se obeta malo lepše vreme.  Predlagam, da se z avtobusom peljemo v Celje. Blanka je hitro za akcijo. Brat pa mora zraven, čeprav se mu ne ljubi. 

Celje je polno rož. 

V daljavi gledamo grad, mogoče? 

Ogledujemo si visoke stavbe, čudovite fasade okrašene z ornamenti in povsod je polno cvetja. 

“	Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.	”
——Alma Maksimilijana Karlin,

Mimo Alme Karlin nas vodi korak. Naše prve popotnice po daljnem svetu. Tudi Plečnikov  vogal si ogledamo.

 Ljudi je povsod polno..  Za ogled   ruševin celjskega  gradu imamo premalo časa.  Večino cerkva ni odprtih.

Tudi mimo kipa Antona Martina Slomška v parku,  nas vodi korak.  Lepo je mesto Celje in neverjetno veliko cvetja imajo povsod. 

Še ob kolesarski in peš poti  so ograje okrašene z rožami.

Avtobusna postaja v Dobrni  je pri starem zdravilišču..  Ob povratku se sprehodimo skozi park.  Mimo Pitnika vode, tudi kozarci so poleg. 

Kot običajno se odpravimo še po nakupih in v naš lokal na kofetke. 

 Gledamo table, na vrsti je dolina mlinov. Dež lije kot iz škafa. Milan  brunda nekaj vase, me ne gane, gremo. Blanka nima nič proti, ko se vzpenjamo mimo starih stavb zdravilišča. 

 Najprej si ogledamo muzej na prostem. Hiša kulturne dediščine - Polenek. Staro kmečko orodje je na ogled.  Nikogar ni v tem vremenu,  najavili se pa tudi nismo. Saj se dovolj vidi tudi  tako. Utrip  nedavne preteklosti.. 

In s snom prikradejo se tihe sanje

podobe svetle - duše posvetilo.

Ponujajoč odgovor na vprašanje.

  Na vrhu griča  vidimo ruševine Kačjega gradu. "Mogoče", si mislim? 

 Kažipot za Volkov mlin je ob cesti. Gremo, čeprav je mokro in spolzko. Brat ima mokro tudi v teniskah in godrnja, Blanka je tiho. Ne odneham in  nadaljujemo. Kmalu smo pri klopci in spodaj se vidi Volkov mlin.

 Voda je speljana po lesenih žlebovih mimo kolesa. Žubori ob poti in kmalu smo pri mlinu. Še od blizu grem pogledat. Mlinska kamna sta prislonjena ob steno, voda se peni in mostiček je ves moker.

Pri hiši  vprašamo za pot,  do ruševin gradu.  Bolj na kratko nam  razloži prijazna domačinka. Prav ima, samo znamenja ob poti sta  dva in gremo nekaj časa v nasprotno smer. Potem  zagleda Milan na  griču ruševine Kačjega gradu. Nismo daleč stran.  

Še krave na pašniku nas občudujejo. Saj je lepo hoditi tudi v dežju, če imaš dobro obutev in dežnik nad glavo. Jablane so polne  sadežev.

 Dve pohodnici srečamo, sta prišli po cesti z Dobrne. Nista šli do ruševin je preveč spolzko.  Orehi, povsod jih je polno. Mimo hiše vodi stezica, ki je slabo vidna. Zadaj za stavbo je uhojena pot, ki pa se kmalu izgubi. Nadaljujemo in pridemo do info tabel.

 Še malo in smo pri  strmem koncu poti. Mokro je in drsi. Milan se zažene naprej, je hiter kot gams. Medve z Blanko bolj previdno ubirava korake. Tudi tako se pride. Na vrhu smo, krasni razgledi.

Meglice delajo čudovite risbe.  Stojim in občudujem pokrajino, lepo je.

 Spustimo se nazaj. Korak je še bolj previden, pa gre. Spodaj nadaljujemo po  cesti proti Dobrni.  Dež pa pada, z vseh strani ga nese..  

 

Pri znamenju je zvonček želja, če jih ni preveč...  

 Kar nekaj smo prehodili. Mogoče nam je dižek še polepšal potepanja. Zadnji dan itak ne moremo nikamor. Je že ob pol desetih odhod. Lepo je, čeprav dežuje, nam nariše  nasmehe na obraz. Nekaj  smo si pa ogledali. Po turističnem vodniku je še veliko krajev in znamenitosti, vredno ogleda. Hvala družba, naslednje leto pa spet nekam drugam..

(je v srcu ali umu navodilo?):

"Od kod in koga naj povabim vanje?"

"Prisluhni srcu!" - slišim sporočilo.

/ Rada Polajnar - Sen/