Dovška Baba s pridihom zime..
Danes pa pojdem na goro,
med dišeče, zelene trate,
povedat soncu in vetru,
da še vedno mislim nate.
Pridejo trenutki, ko moram sama nekam v hribe. Mislim pustim svojo pot in ubiram korake v tišini, ki me pomirja. Še zjutraj ne vem, kam me bo nesel korak. Razmišljam, še najbolj me mika potepanje na Babo. Mogoče je ostalo še kaj snega od zadnje pošiljke? Dan je krasen, kot nalašč za v hribe. Peljem skozi Dovje, sonce že zlati pokrajino. Parkiram na Ravnah, sama sem.
Mrzlo je, veter piha in si potegnem kapo čez ušesa. Skozi rokavice mi je hladno. Sonce se prebija skozi veje in na razgledišču se pokažejo vrhovi.
Pri klopci se cesti pridruži stezica z Dovjega.
Čez Starko grem. Velik jarek je pred začetkom poti v gozd.
Začenja se strmina, ki ne odneha do planine. Gledam pod noge in gledam naokoli. Jesenske lepote je že otresel mraz in veter. Le posamezen grmiček še blesti v zlatih barvah. Kurice se prebujajo v zatišju gozda. Nekaj malih belih cvetov že kuka izpod zelenega listja.
Zvončka sta nekam tiho. V mislih se potepamo skupaj, lubici moji. Nad gozdom se že svetlika. Kmalu bom pri starem viharniku. Sonce ga obsije, vedno manjši je.. Planina, Dovška Rožca je pred mano. Greben do Hruščanskega vrha je že na ogled.
Veter šumi okoli ušes. Daleč na koncu pobočja se vidi vrh Dovške Babe. Gubno, Lepa Plevelnica, V. Kurjek so s te strani brez beline.
Pot mi je poznana in vem kaj me čaka. Na Info tabli so označeni le glavni vrhovi, lahko bi bili vsi.
Krasna panorama Julijcev je moja kulisa, vse od Pokljuških gora do Višarij.
Stojim in občudujem ta krasni gorski svet. To prostrano divjino, ki razveseljuje mene in še mnogo mnogo drugih. Prepozno je prišel moj čas za hribe. In prehitro bežijo leta, ko jih obiskujem. Pri pastirski koči malo posedim, da se naužijem lepot, ki so mi še dane. Helikopter nekaj rešuje blizu Triglava. Pa se odpelje naprej, megla se nabira okoli vršacev.
Takrat
ko je zrak
poln židane volje,
pojdi vrh gore;
saj tam,
kjer vse razodeva
najlepšo besedo sveta,
ti srce poje.
Mraz me prežene in veter piha na vseh straneh koče.
Odpravim se v strmino. Ves čas pogledujem nazaj. Tudi Mojstrana se vidi in cerkvica na travniku. Grančišče je še v senci.
Z zmernim korakom se vzpenjam, sledovi snega so pred mano. Stol in greben Belščice je bel. Sneg se je obdržal in jutri bo zapadel nov. Meglice kraljujejo po nižinah. Tudi Kepa je bela.
Grmički ruševja so okrašeni s snegom. Beli kupčki snega na osončenem kraju so kot okraski na dreveščku. Lepo!
Severne stene so prepadne, ne hodim čisto ob robu. Pa so tam razgledi najlepši.
Odleglo mi je, prijeten občutek v prsih me pomiri. Nasmešek se prikrade na obraz, lepo, lepo je v hribih. Veter piha, belo okrasje se priklanja.
Vleče me po grebenu na Hruščanski vrh. Še Koprivnjak se vidi." Dovolj je Majda", si rečem.
Počasi objamem s pogledom ves gorski svet okoli mene, oblačke pri sosedih in se spustim navzdol.
Lepo se vidi steza na Lepo Plevelnico. Smo šli enkrat preko te lepe gore na Visoki Kurjek.
Naredim si počitek ob gledanju vrhov. Kavki sta prišli za mano, na vrhu ni bilo malice.
Za vse je dovolj. Mlad tekač priteče do koče, se za trenutek ustavi in že odbrzi proti dolini. Nazaj grem po cesti, mi je ljubša krožna pot. Zanimiva betonska podlaga.. Stol je zopet na ogled. Oblački krasijo modrino neba.
Cesta od planine do zapornice je nasuta, lepa. Avto je parkiran čisto pri vrhu. Tudi skozi Dovje in do zapornice ni slaba. Sonce riše krasne sence po cesti, ko se peljem proti dolini.
Po GPS sem prehodila 7.00 km in naredila okoli 690 m višincev.
Lepo je bilo, sprehod za dušo in srce..
In ker dar je dan sam,
ti od povsod odmeva
samo: Rada te imam!
/ Rada Polajnar - Gore/
Ni komentarjev:
Objavite komentar