Mirca, Kosmatov mlin, Kovačevc...
Zanimivo potepanje nad Jesenicami se mi obeta. Za vodiča imam Miha. Začneva od doma, mimo prve šole na Murovi
in se po Rudni poti povzpneva mimo kapelic sv. Barbari.
Glajžni so prav dobro vidni.
Življenje tudi včasih ni bilo lahko. Težko ali žalostno, pa gre vedno le naprej. Rože in sonček zate hčerka moja. Tvoj nahrbtnih se potepa z mano in tvoj majhen kraguljček se nežno oglaša.
Kmalu zavijeva desno v gmajno. Na levi se že vidi Kosmatov rovt. Prvi gobar se že sprehaja po gozdu. Trenutno še nima sreče.
Rada imam
pomladno pršenje,
regratov cvet,
čmrljev let in
oddaljeno milo zvonjenje v zraku.
Steza proti Mirci je precej zaraščena s praprotjo in nizkim grmičjem. Proti klopom sem se zaščitila že doma. Malo po stezi malo po svoje in sva pri klopci, malo pod vrhom. Sam vrh je zaraščen in ni razgleden. Krasno se vidi v dolino, še Grančišče ujamem v objektiv. Moram še enkrat ponoviti in to do vrha.
Nadaljujeva po zgornji kar udobni poti, ki vodi do ceste. Midva se že prej na razcepu spustiva in jo skozi gozd ubereva na Kosmatov rovt.
Potke so mi poznane, sva jih z mojo Iro prehodile, le imena nisem vedela. Hodiva ob robu gozda, rovt žari v mavričnih barvah cvetja. Ob gozdu je vse lila, žavbelj cveti.
Potem še malo vzpona in sva na kolovozu.
Tudi s ceste se lahko pride čez Kosmatov rovt nad Pejcami, že prehojeno z mojo bučko. Voda in stara bajta sta pred nama, Kosmatov mlin, edini še obstoječi v tem koncu.
Baje ga bodo obnovili. Mlinsko kolo je v notranjosti, struga pa nima dosti pretoka vode, je vse zaraščeno.
Nadaljujeva po potki malo višje in prideva na gozdno cesto.
Spodaj in ob cesti se že vidijo hiše na Prihodih. Čudoviti razgledi, vse je zeleno in pisano od rožic. mislim na vaju lubici moji, kako lepo bi lahko uživali skupaj, pa žal ne gre...
Do Plavškega Rovta in po stranskih stezicah se mi ne ljubi. Sem že večkrat obirale korake z mojo Iro in tudi sama. Imam namen, da enkrat razkažem Marjani in Blanki. Še malo in sva na glavni cesti za v Planino pod Golico.
Rada imam
stopinje srnadi,
lastovk ščebet,
vetra šepet in
že zdavnaj zabrisano sled v prahu.
Pa predlaga Miha, da se spustiva na Kovačevc, v Plavških Rovtih.
Meni je prav, z veseljem. Stezica je kar pestra, dokler je.
Potem še malo po vseh štirih in sva pri skalah. Mi je Miha usmerjal korake in včasih podstavil koleno, za oporo.
Kar devet potegnjenih smeri je v teh gladkih, previsnih stenah, noro. Baje se je tukaj tudi Čop učil plezanja. Sestopava po strmi stezi, prečiva Jesenico, na koncu sta potegnjeni vrvi. Za varen sestop mladih plezalcev, ki v skalovju vadijo plezarijo. Jurček velikan naju čaka ob stezi, Miha ga zagleda. Ni uporaben, je pa veselje ko ga zagledaš.
Na cesto prideva pred mostov, Žerjavec.
Sem že gledala to stezo, ko sem šla peš na Hrušico. Še malo po cesti in malo po bližnjici, pa sva na kofetu.
Po GPS sva prehodila dobrih 8,00 km in naredila okoli 410 m višincev.
Se je pa namučil vodič, da mi ni preveč ušel naprej in me potem dolgo čakal.
Hvala Miha, lepo je bilo.
Rada imam
večerne oblake,
tihe korake,
misli nate in
neslišno življenje gozda v mraku.
/Rada Polajnar - Rada imam../
Ni komentarjev:
Objavite komentar