četrtek, 26. maj 2022

Cvetlični raj na Belski planini in Velikem vrhu

 

 Na Belsko planino grem rožice gledat in na Veliki vrh se povzpnem...

Turobno jutro, meglice se podijo, ko začnem mojo pot. Parkiram na ovinku za Golico in Belsko planino. 

Kot droben cvet, ki prekriva ga sneg,
kot ogenj, ki v vetru spreminja se v led,
kot majhna lutka, ki nimaš je rad,
počutim se mnogokrat.

Nič me ne moti, važno je le da grem od doma. Razgledov ni, že skoraj pri planini se pokaže za trenutek Pusti rovt. 

Posamezne narcise povešajo cvetove ob gozdni cesti. Dež je dobro namočil travo in rože. Vrata so kot vhod v gorski raj. 

Meglice se zgrinjajo, veter jih preganja in za trenutke se nebo zjasni. Aparat škljoca.




Pa zopet zakrije pokrajino sivina. Bližam se koči.  Skale so prekrite z rumenim cvetjem. Avriklji cvetijo. Zdi se mi, da jih je manj kakor ob zadnjem obisku.  Za dušo in srce pomirit jih je dovolj. Meglice so danes glavne. Veter se trudi na vse pretege, pa so hitro nazaj. Aparat držim kar v roki, če hočem ujeti kakšen moder utrinek neba in kakšne razglede.






Na novo oblečena koča.


Ko gledam oblake objokanih lic
in slišim še krike preganjanih ptic,
v strahu pred temo se pesem rodi,
naj nič se nam ne zgodi.




Povsod se bleščijo kapljice dežja, kakor drobni biserčki.


Je pa mokro, hlače in čevlji tudi. Encijani so odprti in so zelo pogosti. Čisto sveže je vse cvetje. Konec meseca bo še bolj cvetoče. Rože cvetijo, misli moje pa hitijo nazaj v spomine.

 Mislim nate Natalija moja, mislim nate bučka moja. Za trenutek posije sonce, še malo poslikam in si brišem solze. Življenje je včasih kruto in vedno gre le naprej. Še do zbirališča vode ubiram korake. Pa me vedno znova  premamijo encijani in Zoisove vijolice. Krasni so, čeprav ni sonca. Korak kar sam ubere stezico proti sivini na vrhu pogorja Struške. Po pobočju je veliko Zoisovih vijolic in majhnega avriklja.  Steza je precej zaraščena in je na čase komaj sledljiva. Tudi na travah med  rušjem je polno drobnega cvetja.






 Tako je kot vedno. Na Golici so narcise malo prej in potem zacveti še Belska planina, ali Svečica kot ji tudi pravijo. 


 Struška se za trenutek pokaže.


Vsaj malo sonca, vsaj malo smeha
za svet, kjer teče življenja reka,
topline malo, ljubezni nežne,
miru vsaj malo si zdaj želim.

 Razgledi so le občasni, pa me sploh ne moti. Še zvonček se oglaša, ko se prebijam skozi ruševje. Ne gre vedno, je še vse poležano od snega in  večkrat moram poiskati drug prehod.


Vsaj malo sreče, veselja malo
in da ljudje bi več ne jokali,
miru vsaj malo, vsaj eno željo,
da upanja zdaj še ne izgubim.

Dovolj imam prebijanja skozi močne veje in se usmerim na potko, ki vodi od koče. Malo čez kamenje in sem pri snegu.

 Tu so prehodi bolj široki in kmalu sem na robu. Pri sosedih so še razgledi. Drava se svetlika in Mačenski vrh je na ogled. Veliki vrh se že vidi in skrinjica na skali. Še nekdo je na vrhu, ki mi naredi fotko za spomin. 


Želim, da razumel bi pesem ves svet,
dekle sem, ki poje, kar pravi srce
in sama drhtim, kot osamljeni ptič,
ki sluti viharne dni.



Pri kontejnerju se ne zadržujem dolgo. Piha kot za stavo in hitro se skrijem med ruševje.





 Graben, ki vodi do koče je  poln  snega. Poiščem potko čez kamenje in sestopam proti koči. Se vidi, pa se spet nič ne vidi. Naravne sile so prevzele oblast. Le to mi je žal, ker ni lepih slikovitih oblačkov, ki se podijo le nad Struško.







 Koče ni pa se pokaže ograja. Proti njej grem in zagledam tudi kočo. Na kratko posedim in se odpravim po zgornji stezi  do sedla Kočna.



 Veliko jih srečam,  z Bleda grejo rožice gledat.






 Narcis ob poti ni veliko. Tudi Golica in Ptičji vrh sta v megli. 




 Regrat cveti in travniki so čudoviti. Cesta skozi Savske jame je že bolj zdrapana kakor prejšnji teden. Tako je pihalo, da  še GPS ni snemal poti in mojih višincev. Pa sem našla staro sled, približno enako pot sem ubirala. 


Malo lažje mi je pri duši, a doma bo zopet vse po starem. Lepo je bilo!

Poj z menoj to pesmico.
V miru naj ves svet živi.

/Avtor pesmi: Ralph Siegel, Bernd Meinunger-

Avtor slovenskega besedila: Tatjana Rodošek/











Ni komentarjev:

Objavite komentar