Golica in planinski raj pod Malo Golico

Planinski raj, pod Malo Golico spet rož'ce cvetijo.

Po hribih sem vandral ves dan,

preplezal vse strme vrhe,

z višine sem gledal ravan,

poljane, zelene dole..

Lepo je, ko cvetijo bele princeske. Lepo je tudi sedaj, ko je vse polno rožic. Potka je okrašena z drobnim cvetjem, vsak kamen je skalnik zase. Pobočja narcis so zamenjale pisane rože in življenje se vidi in sliši. Vse brenči in leta s cveta na cvet. Polno drobnih bitij, neokrnjena narava; čmrlji, čebele, osice, pisani metulji in drobne žuželke, vsi se gostijo.

Mi sonce je dalo moči,

da vandral bi preko gora,

skrivnostne planinske poti

so zame povsod brez meja.

Vzpenjam se mimo Fenca, travniki so polni cvetja.

Mimo plezališča pod Golico in do tovorne žičnice.

Nadaljujem po letni poti in se pod kočo obrnem proti sedlu Suha. Oblački se podijo po nebu in koča je že na ogled.

Sedlo Suha,

trave so mokre.

Na klopci si malo oddahnem in podprem. Že kar nekaj časa sem na poti, ne mudi se mi. Potem pa začnem, korak za korakom lesti v strmi breg. Pri sosedih je morje meglic in tudi pri nas je svetloba mlečna, ni za fotke. Lepo je, ustavljam se, pobočja so pisanih barv.

Še lepša je stezica. Na obeh straneh je okrašena z drobnim cvetjem. Vsak kamen ima aranžma zase. Brenči in frfota in cvetovi so polni življenja. Lepo je opazovati.

Prehiti me mladenka s kosmato bučko, z Vipavske doline sta doma. Hiter je njen korak, mladost ju nese proti vrhu.

Pri najini smrečici naredim počitek, opazujem kočo in Julijce v daljavi.

Spomini se vrstijo, življenje gre dalje do zadnje postaje. Gledam Krvavko, še bolj je strmo kot M. Golica. Pogledujem nazaj je vse zamegljeno.

Nadaljujem, dva me prehitita in se zagrizeta v breg. Zvončka se oglašata, v mislih sem z vama lubici moji. Naredila bom nekakšno krožno, če me ne bo preveč bolelo. Ubiram korake po prečni stezi čez Krvavko, dobro mi gre..

Pogled nazaj, smrečice so posejane po pobočju.

Koča je na ogled in Planina pod Golico, daleč me čaka moj rdečko. Pri sosedih je tudi lepo.

Na vrhu kraljice planin,

na koncu neskončnih steza,

zaslišal sem pesem davnin,

ki nosi jo veter z gora.

Spust v sedlo in zopet v strmino. Ni tako huda, rožic ob stezi je še vedno veliko. Še malo in sem na Golici. Le trije so tu.

Na koncu grebenčka je po zemljevidu oznaka za vrh Golice in vrhovi so tam še lepši. Od Pokljuških gora, Triglava do Frdamanih polic. Hribčki nad Hruščansko planino pa vse do Kepe so na ogled zeleni in gorati vrhovi.

Gledam k spomeniku umorjenega finačnika, ne ljubi se mi tja. Družina s kužkom sestopa kar naravnost, le kam grejo?

Tudi s sedla Jekola je lep pristop, ampak še daljši.

Ne delam postanka pri klopcah, le v knjigo se vpišem in sestopam do koče.

Trave so visoke, pot je suha in korak navzdol je meni prijeten. Diha se lažje. Klopce pred kočo so prazne, le dva sta zunaj in nekaj jih je pri oznakah. Ni veliko obiskovalcev. Ptiček mi pozira in žvrgoli.

Malo po pesku in malo po štengcah pa sem pri Mokotovi bajti. Sveče, v spomin ponesrečenega planinca. Se zgodi.

Previdno sestopam po potkah. Pri tovorni postaji ne vem kam bi šla. Do Fenca je bližje, potem ne bo krožna. Spustim se navzdol in skozi gmajno. Pot je že na široko uhojena. Od prvotne steze, ko sva šli z Iro prvič na ogled te nove poti, je sedaj že čisto drugače.