Bunker Škrilj in potepanje po Kočevju

Skrivnostni bunker Škrilj in potepanje po Kočevju... 

Se zgodi, da ravno  na tak dan dežuje in nam prepreči še vzpon na Kočevski ali Mestni vrh.

Avtobus se polni. Že dolgo nisem šla z mojimi pohodniki in DU Javornik Kor. Bela na izlet. Še Marjana in Milan gresta zraven. Bunker Škrilj  mora biti  sila zanimiv, ko  je bil toliko časa skrit očem.

 

Tam, neka podoba,

ki pleše na ulici v dežju,

 se vrti od roba do roba,

kot da lebdi nad sencami ceste brez strahu.

Dež me  ne moti le vožnja me skrbi. Križ in noga  nista za dolgo sedenje. Avtobus pa  poln prijetne družbe.  Že do Kočevja me vse peče, kaj še bo. Razdelimo se v dve skupini. Pohodniki gremo najprej  v bunker Škrilj in poten na Mestni vrh. Presedemo se v manjši avtobus, dobimo vstopnico in prevezo za oči.  Kmalu nas vodič opozori,  naj si nadenemo preveze in se zamislimo v tisti čas, ko so gradili ta bunker.

 Cesta je ovinkasta, malo kukam nad prevezo. Na obeh straneh je gmajna  in avtobus se ustavi.

In z gibi riše v zrak

nek novi svet, kjer je brez napak,

v katerem bo premagala sivi mrak. 

Izstopimo in vodička nam razlaga. Potem nadaljujemo še peški in se ustavimo  pred vhodom garaže, pokrite z zemljo. Tako izgleda od zunaj. Še malo uvoda, fotkanje je prepovedano.  Za nami se sprehaja še nekdo, ki skrbi za varnost. Dolgi hodniki, pa  levo pa desno, mimo jedilnice, spalnic, kuhinje, komandnih sob, prezračevalnega sistema, strojnice. Še vodo so imeli v kuhinji. Prezračevalni sistem je odlično deloval, glede na to da je najnižji del bunkerja 72 metrov pod zemljo. Na koncu nekega hodnika smo pogledali navzgor. Je bila dolga kovinska lestev, zasilni izhodi. Vse so izdelovali sami strokovnjaki, vsak vijak je moral biti pritrjen z zarezo navpično. Plačani so bili dobro, le molčati so morali do groba. Lepo narejeno in še vedno uporabno. Škoda, ker nimam nobene fotke so pa v Info biroju slike. 

 

Tako je grajen  skrivnostni bunker. Klik na slike in se povečajo.

-Bunker Škrilj je predstavljal  telekomunikacijski center objektu v Gotenici, ki je bil namenjen  zaščiti tedanjega političnega in vojaškega vodstva.- 

Skrivnostno podzemlje za višje sloje. Dve uri traja ogled bunkerja. Potem pa nazaj do avtobusa, dež pa kar pada. Zvonček se oglaša, mislim na vaju lubici moji.

Šla je plesat pod obok neba,

našla svoj gib v kapljicah dežja

bosa v vetru kot začarana

nikdar se ni ozrla nazaj. 

Nič ne bo z našim pohodom.  Druga skupina že čaka za ogled bunkerja. Lokalna vodička nas pelje v prijetno gostišče.

 Ob kofetku je razlaga še bolj zanimiva. Potem se naša četica odpravi na ogled Kočevja, z dežniki, vetrovkami ali brez.  Zanimivo, bolje je hoditi kot sedeti. Še mimo parka gremo, kjer so posneli pesem, "Sam po parku se sprehajam, Gugu."

Pa čez most, slikanje je oteženo, je pa lepo. 

 Lepe hiše, spomeniki, hostel, doprsni kipi narodnim  herojem in.... K cerkvi sv. Jerneja gremo. Na tržnici se ustavimo, vodička razlaga. Na nasprotnem bregu Rinže je čudovita cerkev sv. Jerneja, z dvema zvonikoma.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_sv._Jerneja,_Ko%C4%8Devje

Tržnica..

Čas zlil se je z vodo,

za njim je ostala mokra sled.

V dežju je našla svobodo,

kot v snu pozabila na ves svet.

 Pred nami je Kočevsko ali Rudniško jezero.

 Še malo fotkanja, potem pa na  na kosilo. 

Vrnila se je tudi druga skupina z ogleda bunkerja. Popijemo, pojemo in se odpeljemo proti domu. Doma bo pa trajalo, da si pocajtam  križ in nogo, peče in boli.

 Škoda, pa tako lepo je bilo. Hvala družba.

Šla je plesat pod obok neba ,

našla svoj gib v kapljicah dežja...

 Risala je nek novi svet...

/Verzi Tatjane Mihelj- Ples v dežju/