Blekova planina, Jureževa planina, Srednji vrh- krožna pot

Blekova planina, Jureževa planina, Srednji vrh..

Rada imam jutra in če ujamem še sonce je še lepše.

Pojdi z menoj.

Bom vesela.

Bom žalostna.

Mogoče moč,

ki jo sejem,

dobim kdaj nazaj?

Bom vesela, razigrana!

/ Natalija Gašperin - Greva/

Z Blanko greva, začneva v Srednjem vrhu. Na Glavi se nekaj dogaja, bo hotel ali kaj drugega?

Martuljške gore so že na ogled. Povsod samo zelenje, pomirja moje žalostno srce. Lepi so naši konci v pomladanski preobleki.

Vzpenjava se in nad vodostajem opazujeva Hlebanjevo domačijo in vrhove.

Ob prijetnem žuborenju potoka Hladnik pot hitro mineva.

Tudi navadne kalužnice so lepe.

Mimo starega drevesa, Hudih hlevov, pa obeležja domačinom naju nese korak.

Počasi se vrhovi smrek barvajo v sončni svetlobi. Ob robu gozda ležijo zaplate snega in cvetijo kurice.

Bližava se Železnici. Tam si narediva počitek in se malo okrepčava. Sonček naju prijetno greje, saj je bilo vso pot hladno.

Nadaljujeva levo po cesti, na Blekovo planino greva. Tudi Prisank, Bavški Grintavec, M. Mojstrovka, Jalovec so na ogled.

Le en km je do odcepa. Vode je dovolj, na vseh ovinkih se preliva. Blekova planina in pokončne smreke in polomljen viharnik. Že nekaj let me ni bilo tu, pa je še vse kot je bilo.

Blekova Hütte je pred nama, koča je lepa kot vedno.

Dobrač, Dravska dolina, Trupejevo poldne, Ojstra peč in nekaj Julijcev se vidi.

Blanki kažem grebensko pot na Voščo. Pa se domislim," greva pa po cesti do Jureževe planine". Zvonček prijetno cinglja, ko se spuščava po pobočju. Mislim nate Natalija moja, boli ko te več ni.

Minili so dobri dnevi.

Tudi slabi.

V sebi občutim veliko praznino.

Samota tako boli!

Koga naj poslušam.

Kam naj grem?

Da bom našla mir v sebi.

/ Natalija Gašperin - Kam/

Šopek nunk.

Le dva km je do Jureževe planine. In osem do začetka gozdne ceste v Podkorenu. Sem enkrat beležila km, ko je moja kosmata bučka že težko hodila in sva šli na Vošco. Pa je vsega enkrat konec. Obrezane veje smrečja so na cesti, nekaj metrov. Drugače pa cesta ne izgleda slabo s tega konca. Ogledava si planino, pokažem Blanki stezo na Vošco.

Še malo po cesti in spust po strmini. Je občutno bolj strma kot jutranja. Že na pogled je huda.

Zelenje se svetlika skozi drevje. Sva že nad Jureževo domačijo.

Še malo in pred nama je stari hlev, ki ga vedno poslikam. Vedno je drugačen motiv.

Krasni so Julijci, tudi Mangart se vidi.

Še skozi el. pastirja in sva pri Jureževi domačiji. Malo pokramljava z gospodarjem, pri hlevu se stiska drobnica. Senco išče postalo je vroče. Cesta do Hlebanja ni prevozna jarki so globoki, da not padeš. Je tudi znak za zaprto cesto, peški se da. Ubirava korake, tudi do stare karavle se ne more z avtom. Pri Hlebanju imajo izložbeno okno z razgledi.