Med bele princeske in še malo naprej

 Med bele princeske in še malo drugam..

Med opojne vonjave se namenim zjutraj. Zgodaj vstanem, turobne misli me preganjajo. Peljem skozi Savske jame  do Križovca.

 Niti ne vem kam naj grem...Ubiram korake po cesti in premišljujem.

 Na Golico se mi ne da. Pa se odločim, do najine smreke grem, Ira. 

Zgodba o prijateljstvu je taka

sladko grenka kot življenje je

lepih je trnutkov polna vsaka

le lepi naj se vtisnejo v srce.

Korak za korakom sem bližje oznakam za Markeljnovo planino. 

 Potem se kmalu pokaže sedlo Suha.

 Prijetne vonjave se širijo naokoli.  Povzpnem se po bregu in uberem drugačno pot. Reka Drava se blešči pri sosedih.

 Ob robu gozda poteka stezica, tam še nisem šla. Pa me bele princeske kmalu zvabijo v strmino.

 Vedno več ljudi hodi zgoraj po potki.  Po starem udoru se vzpenjam do srednje potke, ki vodi do koče pod Golico.

V zraku je svoboda

v zraku dan sijoč

kaj pri tem nas žene

kaj pri tem nam daje moč.

Narcise in krasne kulise, Triglav z vsemi imenitnimi sosedi je na ogled. 

Še višje po strmi travi se povzpnem, narcise so bolj posamezne.

 Višje sem lepše je. Kamor pogledam bele princeske, toča jim je malo porjavela liste.. Je pa veliko neodprtih cvetov. Še bodo blestele bele poljane. Na zgornji potki sem, le malo stran od najine smreke, bučka kosmata.

  Vsedem se, naredim počitek  in obujam spomine. Velikokrat sva  počivali pri smrekci in uživali vsaka po svoje. Natalija, tebe ni bilo nikoli z nama. Sama si hodila na Golico ali samo do koče. Pa smo spet vsi skupaj v mislih in srcu. 

Čudovito nebo in vrhovi od Debele peči do Mangarta, spredaj pa Mežakla.

 Pohodnikov je vedno več, vseh starosti. Narcise letos cvetijo visoko proti Krvavki. Počasi se odpravim. Še en par si  privošči počitek pri smreki s krasnim razgledom. Lepo je, lepo...

 Adijo lubici moji.

 Odpravim se na greben Male Golice in po njem proti sedlu Suha.

Slej ko prej se vsaka zgodba neha

slej ko prej se svet do tal podre

ko ni nam več do solz in ne smeha

zgodba nova zopet se začne.

Zvonček prijetno cinglja, ko me premetava po stezi. Na sedlu je že  nekaj avtomobilov. Občudujem mlado družinico, ki se s kosmato bučko strumno vzpenja.

 Ne grem po jutranji cesti, temveč zavijem  skozi gozd. Na Ptičji vrh grem. Pot je prijetna, ko pridem na svetlo me na grebenu opazuje gams. 

Kmalu se mi umakne, škoda. Šopki narcis so tu le posamezni, meni lepi. Kot majhne ikebane  se dvigajo s  trave.

 Ptičji vrh, nekdo stražari na njem.

 Počasi se dvigam in opazujem pasjo bučko. Gleda me in se ne premakne.  

Džesi, kužika reševalka zalaja. Tako je naučena. Hitro je pri meni, ko ji ponudim palčke. Izprazniva žep, malo poslikam in se odpravim. Pusti rovt in  Veliki Zdrtnik  sta na ogled.  Študentki iz Ljubljane se učita na vrhu.    

 Če se izgubim me bo hitro našla po vonju, izvem od lastnice.  Izgubila se ravno ne bom, lahko pa se kje zvrnem, vse je mogoče. Sestopam po grebenu, mimo kuštravih dreves do sedla Kočna.

 Kakšne barve vsi odtenki zelene,  pomlad je čudovita... Gledam proti Struški, pa kdaj drugič.

 Ubiram korake po zeleni preprogi, mimo novega bazena in misli se podijo po glavi, 

 pa čez Pusti rovt. Malo pred Križovcem srečam sošolko s kreativnosti. Z možem gresta  na sprehod. Avtomobilov je kar nekaj, večinoma v senci.

 Nazaj se zopet peljem skozi Savske jame. Od Korlnovega rova naprej se cesta zabaše. Komaj pridem skozi. Skozi vas so avti parkirani le ob strani ceste. Po GPS sem prehodila dobrih 9.00 km in naredila okoli 600 m višincev.

Lepo je bilo, potepanje za dušo..

Nikdar vec ne bo tako kot včeraj

tujci nam prekrižajo poti

a p'rjatli v srcu so za zmeraj

nikdar ne zabrišemo sledi.

/Verzi so iz pesmi Čukov - Zgodba o prijateljstvu/