Stol, najvišji v grebenu Karavank.

Stol, najvišji v Karavankah....

Z balkona ga gledam. Poleti je s soncem obsijan, pozimi v belino odet, včasih s sivino zakrit.
Peruti hotel bi imet',
premeril bi neizmerni svet,
poiskal rad bi miren kot,
kjer bi bil sam in svoj gospod.
Mika me vabi me, vsak dan bolj. Noč se potegne že v jutro, če bom odlašala še malo, mi bo težko uspelo. Najbolje, da kar grem. Lahko prespim tudi v koči, če ne bo šlo. Pot poznam in ne rabim svetilke.

Pri Žirovniški planini se že obeta lep dan.

Na melišču občudujem rahlo ožarjene Julijce.

Ne premišljujem dosti, korak kar sam ubira pot. Trava je rosna in potka mokra. Hladno je, poletje se poslavlja in zopet bo nahrbtnik poln oblačil.

Pogledujem nazaj, sonček je že v dolini. Čakam zadnji ovinek pred Prižnico.

Pa sem pri klopcah. Razgledi so lepi, le svetloba je medla in fotke niso čiste.

Mladenič me pozdravi in odbrzi mimo.

Nadaljujem med ruševjem po strmi poti, greben se že vidi. Panorama v dolini je vedno lepša. Vse do Grančišča je na ogled. Sava se kakor zelena kača vije mimo polj in travnikov. Julijci so krasni, vse od Pokljuških gora do Vrtaškega Slemena in Mežakle spredaj.

Sonček se kaže vesela sem, ko ga ujamem v objektiv.

Na jasi obsijani s soncem si naredim počitek in malico.

Nekaj pohodnikov je že na vrhu Stola, nekaj se jih sliši spodaj. Počasi se odpravim po skalni potki, proti koči. Zvonček prijetno cinglja, saj bo kmalu. Panorama je krasna, Blejsko jezero in vasice okoli, še v Gorje vidim, krasen dan imam.

Križ in noga že tulita alarm. Ta zadnji del poti me vedno baše in komaj čakam, da zagledam obeležje.

Čudovit greben, gledam ga in občudujem.

Oddahnem si, vetrnici pri koči se že vidita in hitro sem tam.

Vsedem se na klopco in opazujem mladeniča, ki me je prehitel. Kavke futra. Anej je, gorski tekač z Vipavske doline. Tudi kavka občuduje razglede..

Uro in pol je rabil do vrha, je šel počasi. Smejim se mu, počasi. Drugače rabi manj od ure, da se povzpne na Stol. Malo klepetava, potem še jaz začnem gostiti kavke, Anej slika.

Hecne so, preganjajo ena drugo, pograbijo sladico in hitro stran. Pa so tudi hitro nazaj.

Na Črno prst bo tekel v soboto, izvem. Zaželim mu srečo in nadaljujem moj zadnji del poti. Mali Stol, razgledi so še vedno temačni, le proti Stolu je svetlo.

Greben proti Potoškemu Stolu in Vajnežu. Vse do Kepe so razgledi in Julijci so krasni.

Ovce se pasejo spodaj.

Še malo navzgor in srečam Andrejo. S Kamnika je, se vidi na majici. Malo poklepetava, sva se danes že srečali.

Nadaljujeva, ona proti Vajnežu, jaz proti vrhu. Mimo gre mladenič s stolom pod roko.

To bo pa udobno, s stolom na Stol.

"Bravo Majda, " sama sebi čestitam. Stol, 2236 metrov šteje v višino, najvišji v Karavankah.

Lepo se vidi k sosedom in našim vrhovom.

Vpišem se v knjigo in odpravim navzdol. "Kam naj grem," se sprašujem. Že usmerim korak proti Vajnežu, pa si premislim. Po Zabreški grem, je krajša pot. Žirovniška pa je mokra in spolzka. Adijo Stol, pomaham v slovo in že ubiram korake v strmino, na 2198 m visok Mali Stol.

Pri Prešernovi koči gledam gore, lepe so; Vrtača, Na Možeh, Spodnji plot, Košutica, Greben košute, Begunjščica, Srednja peč, vse je še vedno v medli svetlobi.

Spustim se po potki, koča je čudovita s te strani. Še dolgo je na ogled.

Potka se prijetno spušča, gore postajajo bolj čiste. Toplo je, zleknem se na travo z nahrbtnikom pod glavo in uživam. Nabiram energijo. Lepa mi je ta potka za sestop, čeprav je malo daljša.

Nova klopca z razgledi.

Mimo Finžgarjeve skale,

Dobrča v daljavi.

Pri Janezovem počitku naredim pavzo. Ograja je podrta, le klopca še stoji..

Kmalu sem mimo Betonske in skozi gozd.

Pomislim, danes bo šlo pa brez padca in že sem na riti. Nič hudega, le hlače so umazane. Zabreška planina je spodaj, krave se pasejo in potka se vije navzdol. Nadaljujem po zgornji poti, za Valvasor.